Prvo berilo: Zahrepenimo po Odrešeniku, Iz 63,16b–17.19;64,2b–7; Ps 80;

Drugo berilo: Pričakujemo našega Gospoda Jezusa Kristusa, 1 Kor 1,3–9

Iz svetega evangelija po Marku (Mr 13,33–37)

Tisti čas je Jezus rekel svojim učencem: »Pazíte in čujte, ker ne veste, kdaj pride ta čas! Tako bo kakor s človekom, ki je zapustil svoj dom in šel na potovanje. Svojim služabnikom je izročil oblast, vsakemu svoje opravilo, vratarju pa je naročil, naj bedi. Bodite torej budni, ker ne veste, kdaj pride hišni gospodar – zvečer, opolnoči, ob petelinjem petju ali ob zori –, da vas ne najde spečih, če pride nenadoma. Kar pravim vam, pravim vsem: Čujte!«

Video razlaga za otroke

Pričakovati je ljubeče

Piše: Simon Potnik

Lahko bi začel s: »Srečnega pa zdravega!« S prvo adventno nedeljo namreč vstopimo v nov krog spirale cerkvenega leta. Spirale zato, ker tudi če iz leta v leto ponavljamo cikle menjajočih se cerkvenih časov in praznikov, nikoli ne pridemo na isto točko. Spreminjamo se, zorimo, doživljamo spoznanja in razočaranja. Prebujamo se in zastojimo, se sprašujemo in velikokrat tudi doživimo odgovore.

Po čem hrepenim?

Advent, prižgana prva sveča, vijolična barva, bližina, pričakovanje so pogoste asociacije na besedo advent, žal pa tudi velikokrat glavna vsebina katoliškega »jedilnika«. Pa če je to samo platnica? Le lupina, ki je večkrat trpkega okusa in sploh ne razkriva bistva, temveč ga, nasprotno, skriva, varuje?

Iz naglice, zaspanosti, ujetosti, prestrašenosti nas prebuja in vabi advent. Izziva in spodbuja hrepenenje. In res: po čem hrepenim? Po miru, sprejetosti, zdravju, življenju, ljubezni, Bogu?

Kaj pa, če je advent bolj advent Boga, ki resnično hrepeni po meni?

Pred kratkim sem bral pripoved Toma Križnarja o tem, kako je bil zaprt v Sudanu. V sosednji celici so bili na smrt obsojeni. Noč pred izvršitvijo kazni so prebedeli s prepevanjem. Še meni se zdi, kakor da slišim to žalostno pesem in hkrati misel, to je trpko pričakovanje. Ali ni naše življenje kot poslušanje in prepevanje pesmi pričakovanja, hrepenenja po Življenju? Do srca nam pride melodija pričakovanja. In to ni Jingle Bells.

Zato nista »mimo« čuječnost in budnost, ki prevevata Božjo besedo. Ja, ni problem biti pokonci ponoči, če je noč dan. Noč praznovanja in zabave. Vse se vrti okoli mene. Če pa moram biti ponoči buden za druge, kot vratar, stražar, potem se mi tudi podnevi lahko stemni pred očmi. Vabilo in spodbuda evangelija pomeni biti v objemu noči, a ne pripadati noči. Pavel nas z besedo oživlja: Zbudite se iz spanja. Noč se je pomaknila in dan se je približal (prim. Rim 13,11-12).

Z adventom okušamo tisto onkraj, čez. Tistega, po čemer hrepeni srce, ne uteši nič minljivega. In tisto je Tisti! Zato drzno pravi prerok Izaija: Ti, Gospod, si naš oče. Mi pa smo pozabili nate. Pridi, predri nebesa in pridi.

Ne čakamo pogube, pač pa odrešenje

Mistikinja Simona Weil piše: pričakovati je ljubeče. Največjih stvari ne iščemo, počakamo jih. Ko človeštvo čaka, kaj se bo zgodilo s segrevanjem planeta, novo korono, prenaseljenostjo, to in ono vojno, ko pričakuje in trepeta pred katastrofami, je pričakovanje Odrešenika tolažilno in daje moč. Ne čakamo na pogubo, ampak odrešenje, ne na pekel, ampak nebeško kraljestvo.

Največjih stvari ne iščemo, počakamo jih.

Kje si v življenju? Kaj se ti dogaja? Za kaj trepeta tvoje srce in kaj ljubiš? V te globine prihaja Gospod, Emanuel. Tam bo pisal nova poglavja veselega oznanila.