Pandemija nas je utrdila v prepričanju, ki je zadnja desetletja izgubljalo veljavo, in sicer, da šola nima samo izobraževalne vloge, pač pa pedagoško, emotivno, socialno in še kakšno.

Covid je postavil nove determinante v načinu šolskega dela, saj je močno vplival na spremenjeno vsakdanjost učitelja. Šole in vzgojni zavodi vsekakor nismo bili pripravljeni na tako velike spremembe v tako kratkem času in v določenih trenutkih se je zdelo, da manjka znanja in orodij za nov način vzgoje in izobraževanja na daljavo. Razveseljujoče dejstvo je, da generacija Z, kakor jo imenujemo, mladi, ki so »hiper-virtualno« povezani, vseeno preferira šolanje v živo, saj so lahko ob zgolj digitalni povezanosti uvideli manko afektivne in socialne komponente šolanja. S kakšnim veselim pričakovanjem smo tako spomladi znova odprli vrata za 260.000 učencev osnovnih in srednjih šol. Pri mnogih učencih smo takrat zaznali posledice, nastale zaradi dolgotrajne nezmožnosti gibanja, druženja in strukturi...