Covid je postavil nove determinante v načinu šolskega dela, saj je močno vplival na spremenjeno vsakdanjost učitelja. Šole in vzgojni zavodi vsekakor nismo bili pripravljeni na tako velike spremembe v tako kratkem času in v določenih trenutkih se je zdelo, da manjka znanja in orodij za nov način vzgoje in izobraževanja na daljavo. 

Razveseljujoče dejstvo je, da generacija Z, kakor jo imenujemo, mladi, ki so »hiper-virtualno« povezani, vseeno preferira šolanje v živo, saj so lahko ob zgolj digitalni povezanosti uvideli manko afektivne in socialne komponente šolanja. 

S kakšnim veselim pričakovanjem smo tako spomladi znova odprli vrata za 260.000 učencev osnovnih in srednjih šol. Pri mnogih učencih smo takrat zaznali posledice, nastale zaradi dolgotrajne nezmožnosti gibanja, druženja in strukturiranega dela, mnogi so bili podvrženi psihičnim in socialnim pritiskom zaradi razmer v družini. 

Pojavil se je t. i. »sindrom koče«, ki nastane zaradi dolgotrajne izolacije. Izstopali so občutki anksioznosti ob vračanju v »normalnost«, čutiti je bilo zaskrbljenost, napetost, razdražljivost in strah.

Izziv šolskega leta, ki je pred nami, je najprej v tem, da bomo odrasli znali odraslo ravnati, kar pomeni, da bomo sprejeli strah, ki je v nas ob vnovičnem začetku, in ne pustili, da nas strah vodi. 

Biti pogumen ne pomeni, da te ni strah, ampak da se znaš soočiti s trenutnimi strahovi zaradi stanja, ki ga še vedno definira virus. Najbolj žalostno bi bilo, da bi se odrasli že vdali v »kruto usodo«, ki nas je doletela, in tako ne bi imeli več energije, volje, inovativnosti, da bi iz dane situacije znali izvleči najboljše.

Pojavil se je tudi izziv ritualov. Ostali smo brez valet, maturantskih plesov, slovesov ob prehodih in zaključkih šolanja. Gre za rituale odraščanja, ki so zelo pomembni. 

Zadnji dan šole, zadnji šolski zvonec ... malenkosti, ki pa imajo močan simbolen pomen za odraščanje. Zadnje slovo se mora zgoditi, prehod iz nižjega v višji razred, s podružnične na matično šolo ... 

Ne smemo tvegati in pustiti nevidnih nitk, ki bi učencem govorile, da je nekaj ostalo nezaključeno. Šola prav s takimi rituali spodbuja odraščanje in napredovanje otrok in mladih.

Največji izziv pa je bil in ostaja, da bomo še naprej verjeli v svoje učence. Verjeli v to, da zmorejo, saj po tem hrepenijo. 

Kako pomembno je verjeti v mlade, lepo oriše zgodba o izumitelju Thomasu Edisonu. Pripisujemo mu iznajdbo žarnice, filmske kamere, fonografa in več kot tisoč drugih patentov. Zdravnik je njegovi materi svetoval, naj ga ne vpisuje v šolo, ker je umsko zaostal. Vseeno je šel v šolo, a je kmalu prišla učiteljica in svetovala, naj ga izpišejo, ker je obupno neumen. 

Nekega dne je iz šole prinesel pismo učiteljice in ga izročil mami. Mami so se orosile oči in je kakor prebrala: »Vaš sin je genij. Naša šola mu daje premalo znanja za njegovo genialnost in nimamo tako dobrih učiteljev, da bi ga poučevali. Predlagamo, da ga učite sami doma.« 

Mnogo let kasneje je ob pregledovanju družinskih papirjev našel zloženo pismo in ga prebral: »Vaš sin je mentalno zaostal, zato naj ne hodi več v šolo.« Thomas Edison se je zjokal, razumel je namreč, za katero pismo gre. Nato je na pismo pripisal: Thomas Alva Edison, zaostal otrok z izjemno mamo, je postal genij stoletja.

Šele ko bo covid zares minil, bomo lahko naredili pravo bilanco tega, kar se je zgodilo in kaj vse smo se iz tega naučili. Čudili se bomo temu, da nas je preizkušnja obogatila v naši človečnosti in strokovnosti.

Prispevek je bil najprej objavljen v tedniku Družina (36/2021).