Vroč in soparen avgustovski dan. Skupina tridesetih mladih se vzpenja po vijugasti poti. Na čelu je možakar, ki nekako izstopa. Blizu sedemdesetih let, v kratkih športnih hlačah, brez srajce in majice, na hrbtu starinski siv nahrbtnik, porjavelo telo, nos mu pred soncem ščiti list, ki ga je v dolini utrgal z veje starodavne bukve. Čeprav po letih vsaj trikrat prekaša večino sopotnikov, njegov korak ne zaostaja.

Ta mož je bil duhovnik, jezuit Miha Žužek. Mnogi so ga poznali in se ga še spominjajo. Luč življenja je ugledal v letih po prvi svetovni vojni. Od blizu je opazoval in doživljal burno obdobje druge Jugoslavije, dočakal in spremljal pa je tudi rojstvo samostojne Slovenije. Sam je zapisal: »Malo je obdobij v zgodovini, ko bi se v roku enega življenja zgodilo toliko usodnega.« Precej postaj se je zvrstilo v njegovem življenju, dve pa sta bili stalnica: prva je njegovo duhovništvo, druga pa pristen stik s stvarstvom, ki ga je vodil do Stvarnika. Prek obojega je živo obč...