Že iz otroštva imam ob misli na ovinke prav poseben občutek. Na srečo mi pri vožnji nikoli niso povzročali slabosti, tako kot mami, zaradi katere se je oči naučil voziti »z občutkom«.

A kljub mnogim prevoženim kilometrom, tudi po ovinkih v službo in nazaj, se mi je nekega dne v maju zalomilo. Skoraj. Neugodne vremenske razmere – leden dež, zrnat sneg in letne gume … idealna kombinacija za pristanek tik nad »grapo«. Zaradi poledice nisem mogla zvoziti ovinka, ki mu na tem koncu Slovenije pravimo »rajda« (ovinek za 180 stopinj). Ko sem kljub nizki hitrosti videla, da me čaka gotova nesreča, sem glasno zaklicala ime Jezusa in Marije Pomagaj. Avto se je ustavil takoj. TAKOJ! Nasedel je na ravno prav visok kupček malo prej spluženega snega, kar me je rešilo, da se avto ni prevrnil v prepad, niti se ni poškodoval s spodnje strani. Na srečo sem bila par sto metrov od doma in moj mož je bi takoj pri meni in poskrbel za varno reševanje. Marsikomu je že pomagal, a tokrat … je bil mo...