Pravijo, da ima pokrajina okoli Brindisija poseben vonj: v ozračju je čutiti aromo palm skupaj z morjem in vonjem rdečkaste zemlje, še posebej ob dežju. V tem malem kraju se je v začetku šestdesetih let prejšnjega stoletja prikazala Jezusova mati Marija.

V Jaddicu je podnevi in ponoči na voljo češčenje Najsvetejšega - kar seveda ni nič čudnega, saj je gospodarica te »hiše« Božja Mati Marija.

V Jaddicu, kot se imenuje okrožje, po katerem je svetišče dobilo ime, je podnevi in ponoči na voljo češčenje Najsvetejšega - kar seveda ni nič čudnega, saj je gospodarica te »hiše« Božja Mati Marija.

Svetišče Marije, Matere Cerkve v Jaddicu. FOTO: jaddico.it

Marija, Mati Cerkve

Svetišče v Jaddicu je prvo na svetu, ki je posvečeno »Mariji, Materi Cerkve«, in sicer od leta 1965. To je preprosta cerkev, skromen in tih Božji hram, v popolnem sozvočju z Marijo - predvsem pa dom na ulici, vedno pripravljen, da sprejme utrujenega popotnika.

Tik pod glavno cesto, na ožji vzporednici, toda dobro vidna, stoji cerkev z zunanjim izvirom. Obiskovalcu svetišča pogled najprej obstane na podobi Marije z Detetom na ostankih nečesa, za kar se zdi, da je bila nekoč stena neke zgradbe, ki so jo pozneje obnovili.

Teodoro d'Amici z ženo. FOTO: jaddico.it

Videc, mestni policist

Okoli te slike se vrti zgodba celotnega svetišča. V noči z 11. na 12. avgust 1962 je mestni policist iz Brindisija Teodoro d'Amici sanjal žive sanje: nežen ženski glas ga je vabil, naj gre na kraj na podeželju, kjer stoji razpadajoč zid, na njem pa je še vedno vidna freska Marije z Detetom. Glas mu je rekel: »Prinesi mi sveče in rože.« »Kdaj?« je odvrnil Teodoro in prejel odgovor: »Ob polnoči.«

V noči s 14. na 15. avgust, na predvečer Marijinega vnebovzetja, se je Teodoro odpravil na omenjeni kraj.

Teodorju se je v noči na 7. september 1962, ko je domačimi in prijatelji molil pri Marijini podobi, pri polni zavesti prikazala Devica Marija.

Njegove sanje pa so se nadaljevale in vdani policist se je skupaj z ženo še nekajkrat vrnil med ruševine. Vsakokrat sta bila priči neobičajnemu svetlobnemu pojavu: ruševino je osvetlila močna svetloba, v kateri je freska zasijala. Glas o nenavadnem dogajanju se je medtem razširil po okolici.

6. septembra 1962 je Teodoro sanjal o obisku Marije, ki ga je čakala na stezi, obdani s trni. V njenih besedah »Sin moj, tako me zebe, pokrij me« je Teodoro razumel njeno željo, da bi ji zgradili svetišče. Najpomembnejši dogodek je prišel v noči na 7. september: ko je Teodoro z domačimi in prijatelji molil pri Marijini podobi, je zaslišal zvoke, ki so prihajali izza stene s fresko. Ko se je obrnil, se mu je pri polni zavesti prikazala Devica Marija. Srečanje je bilo tako intenzivno, da je Teodoro skoraj omedlel.

Izvirska voda v Jaddicu je vir številnih ozdravljenj in čudežnih uslišanj. FOTO: jaddico.it

Čudežna izvirska voda

5. oktobra istega leta je Teodoro od Marije prejel naročilo, naj poišče izvir »njene« vode. 17. oktobra je v sanjah videl delavce, ki so postavljali temelje cerkve, vendar mu je v oči padel košček cementa, ki ga je začel peči. Marija mu je naročila: »Pojdi tja, kjer je moja voda, umij se in vse bo minilo.«

27. maja 1963 se je Marija v Jaddicu še zadnjič prikazala: tokrat je ni videl Teodoro, temveč gluhonema deklica.

21. novembra, po večdnevnem iskanju, so se iskalcem pokazali štirje bazeni izvirske vode. Odtlej so verniki k tej vodi neprestano prinašali bolnike in zgodilo se je veliko ozdravljenj in čudežnih uslišanj. Teodoro je s svojimi prihranki in darovi, ki so jih velikodušno prispevali ljudje, poskrbel za nemoteno nadaljevanje gradnje svetišča. 27. maja 1963 je bil kraj, na katerem je bilo navzočih 70 ljudi, znova razsvetljen in Marija se je še zadnjič prikazala: tokrat je ni videl Teodoro, temveč gluhonema deklica.

Na kraju so zgradili svetišče in ga posvetili Mariji, Materi Cerkve, kakor je v času koncila k Mariji molil papež Janez XXIII. Zanj danes skrbijo karmeličani, obiskujejo pa ga tisoči vernikov in tam najdejo kraj miru in tolažbe.

Bogoslužje v svetišču Marije, Matere Cerkve v Jaddicu. FOTO: Facebook/ Jaddico - Santuario Santa Maria Madre della Chiesa 

Priznanje Marijinih prikazovanj

Domenico Caliandro, škof Brindisija, je 8. decembra lani podpisal odlok, s katerim je priznal Marijina prikazovanja v Jaddicu.

Čeprav je Jaddico eden manjših romarskih krajev, zagotovo manj znan kot sta velika Fatima ali Lurd, se je v njem Devica Marija prikazala na enak način: prikazala se je preprostemu človeku, razpetim med delom in družinskim življenjem, mestnemu policistu. Ne otrokom, ne posvečeni osebi, temveč človeku, ki je v preprostosti svojega življenja poskušal živeti kot pravi kristjan.

Jaddico je bil skozi leta in je še vedno kraj malih in velikih čudežev, telesnih in duhovnih, kraj spreobrnjenja in molitve.

Marija iz Jaddica je »Mati« iz sosednje hiše, navzočnost, ki nas opominja, da je bližina z njenim Sinom lahko nenehna in popolna tudi v drobnih trenutkih našega vsakdanjega življenja, med eno in drugo delovno izmeno, med prepiri, nesporazumi s tistimi, ki jih imamo radi. Jaddico je bil skozi leta in je še vedno kraj malih in velikih čudežev, telesnih in duhovnih, kraj spreobrnjenja in molitve.