Čudež ali naključje na Gradišču?
Čudež ali naključje na Gradišču?
Zvonka Cukjati ob Marijinem kipu. FOTO: Deni Pregelj
Gradišče nad Prvačino je eno od dvaindvajsetih Gradišč v Sloveniji in zamejstvu. Znano je (enim bolj, drugim manj), da je tu več kot dvajset let služboval in ustvarjal Simon Gregorčič ter da je zadnja leta svojega življenja na Gradišču preživel znani slikar Jožef Tominc, ki je tam tudi pokopan. Manj pa je znana zgodovina kipa Matere Božje z detetom Jezusom v naročju, ki krasi glavni oltar cerkve, posvečene Marijinemu brezmadežnemu spočetju. Kip ima nekaj več kot zgolj »zgodovino« ...
Kip je preveč grd in ga je treba odstraniti
Ne vem, ali kdo ve, koliko je kip star in kdo ga je naredil. A to je postranskega pomena. Tu je »od nekdaj«, čeprav nekaj let ni bil na mestu, ki si ga zasluži ... Anonimni pisec, podpisan kot »Goreč katoličan«, je 9. novembra 1907 v časopisu Soča kritiziral takratnega upravitelja župnije, vikarja Franca Rudeža, češ da hoče iz cerkve oz. iz glavnega oltarja odstraniti kip Matere Božje, ki je imel tam svoje mesto, odkar ljudje pomnijo. Da bi jih v to prepričal, naj bi vikar v Gorici za mnenje povprašal znanega slikarja Bartusca. Pisec to opiše tako: »Ta veliki Italijan ali Furlan je blagovolil kar na kratko izreči svojo sodbo o omenjenem kipu in zaslišali smo našo najhujšo obsodbo – 'la brutta' (e brutta pomeni je grda, la brutta pomeni tista grda ali ta grda, le bruta pa ne vem, če kaj pomeni ... Kaj točno je pisalo?) in sila avtoritativna kritika nam je zaprla sapo.« To mnenje je bilo dovolj, da je kip obveljal za grdega, se pravi neprimernega. Vikar je tako Gradiškovcem priporočal, naj zberejo denar za nov, lepši kip, saj da se je o tem posvetoval celo na Dunaju. A tega niso storili.
Objektivno gledano vikar gotovo ni imel slabega namena. Cerkev je posvečena Marijinemu brezmadežnemu spočetju, zato je želel na oltar postaviti kip Brezmadežne. Star Marijin kip z Jezusom v naročju temu pač ni ustrezal. Da ni imel (posebne) umetniške vrednosti, pa tudi ni bilo zanemarljivo ... Na glavnem oltarju je tako sedaj stal kip Brezmadežne Matere Božje, ki ga je kupil kar sam vikar.
Mama je ena sama
Kot vsi vemo, je mama za vsakega otroka najlepše bitje na vsem svetu. In tako je bil tudi »stari« kip Matere Božje s krono na glavi in malim Jezusom v naročju za Gradiškovce najlepši. Le Bog ve, pri koliko prošnjah je posredovala in koliko jih je uslišala. Zato ni čudno, da so jo obdržali. Prostor so ji našli nasproti stranskega oltarja, kjer je v zidu majhna vdolbina. Tam so postavili mizico, nanjo pa stari kip in tako dobili nekakšen novi stranski oltar. Kot je bilo takrat še v navadi, sta bila Marija in Jezušček oblečena v oblačila iz blaga. Oblačili sta bili beli, Marija pa je bila ogrnjena tudi s tančico.
Na podstrešju oz. »na kašči«
Prišel je nov čas in novi ukrepi, ki so po cerkvah prepovedovali kipe, odete v prava oblačila. Ne vem, ali zaradi moljev ali požarne (ne)varnosti, saj ob kipih običajno gorijo sveče. Kakorkoli, stari Marijin kip z Jezusom so odnesli na podstrešje zakristije. Podstrešju pri nas pravimo »kašča« in tam naj bi Marija našla svoj »zasluženi pokoj«. Na njeno mesto v cerkvi so prenesli krstni kamen, ki je dotlej stal pod korom.
Kip Matere Božje z detetom Jezusom v naročju ima nekaj več kot zgolj »zgodovino«. FOTO: Deni Pregelj
Obvarovana pred požarom
Prvega maja leta 1961 je med pomladno nevihto udarila v cerkev strela. Razdejana in poškodovana je bil vsa električna napeljava po cerkvi, podstrešje nad zakristijo pa je zajel požar. Domačini, verni in neverni, so hitro začeli z gašenjem in preprečili, da bi se ogenj razširil na cerkev. Tistega dne je Božja dlan obvarovala Marijin kip z Jezuščkom ... Vse okrog kipa je bilo v plamenih. Gorele so lesene in kartonske škatle ter njihova vsebina, gorele so zavese na oknih, ožgane so bile stene ter celo leseni pod po vsej zakristiji. Ogenj se je približal na vsega nekaj centimetrov, a leseni kip, ogrnjen s tančico in odet v presušene, zlahka vnetljive »cunje«, je ostal kot nekakšen beli svetli otok sredi črnega, ožganega prostora. Vse očividce je prizor pretresel. Bilo je očitno, da ne gre zgolj za srečno naključje. Nedvomno je bila po sredi višja sila.
Pri gašenju so sodelovali: Lado Peric (po domače: Latko Perčav), Radovan in Almira Volk (po domače Bitigarjeva), Bratko Saksida, Metod Vodopivec, Magda Peric, Zvonka Kerševan, poročena Cukjati. Od navedenih prič je živa le še Zvonka Cukjati. Zvonka pravi, da se vseh, ki so ob gašenju nosili in si podajali vedra z vodo, ne spominja več. Ne more pa pozabiti, kako je bilo na podstrešju zakristije vse črno in ožgano, Marija in Jezušček pa nedotaknjena. Magda, ki je tudi bila priča dogodku, si je vedno želela, da bi bil ta čudež zabeležen in objavljen, a je žal prej umrla.
Župnik Aleksander Lestan
Takrat je bil župnik v Prvačini Aleksander Lestan (lani je dopolnil častitljivih 100 let) in je upravljal tudi župnijo na Gradišču. Čeprav ni bil prisoten pri gašenju požara, je ob ogledu prostorov spoznal, da je šlo za čudež. Kip je dal pozlatiti in ga znova postavil na glavni oltar v cerkvi, kjer stoji še danes. V tistih letih ni bilo lahko javno govoriti o veri, Bogu in Cerkvi. Kaj šele o čudežih! Najbrž je tudi zato dogodek »ostal med nami« in ni dosegel širše javnosti. Žal.
Zakaj bi bili še naprej tiho?
Na misel mi prihaja odlomek iz Svetega pisma »… in ti, Betlehem, dežela Judova, nikakor nisi najmanjši med Judovimi mesti ...« V prispodobi bi tako lahko rekli tudi našemu Gradišču. Pri nas sta živela Simon Gregorčič in Jožef Tominc. Z marsičim se lahko pohvalimo. Bog daj, da bi bili sposobni povedati svetu tudi to, kako je bil leta 1961 Marijin kip z Jezuščkom čudežno obvarovan pred ognjem. Da bi spoznali in (si) priznali, da se je to zgodilo po Božji milosti. Da bi ta dogodek sprejeli za čudež in ne srečno naključje. In še pomembnejše, da bi Marijo imeli tako radi kot naši predniki. Da bi jo častili, saj: »Še nikoli ni bilo slišati, da bi bila ti koga pozabila, ki je pod tvoje varstvo pribežal ...« Naj ne bomo podobni Nazarečanom, ki so imeli Jezusa v svoji sredi, poznali so ga, a ga niso spoznali. Marija nam je namreč dala znamenje, da želi ostati med nami, pa če prav le v podobi lesenega kipa z Jezusom v naročju.
Vsi, ki nismo sodelovali pri gašenju, smo si pozneje ogledali opustošenje. Čudili smo se, da je pri tolikšnem ognju kip ostal nepoškodovan. Da se ni vžgala niti Marijina tančica. Govorili smo, »saj to je čudež«. »Hvala Bogu, da se ogenj ni razširil na cerkev ...« A pri tem je tudi ostalo. Bili smo podobni semenu, ki je vzklilo ob cesti, a je bilo pohojeno. Vendar je v nas vsa ta leta ostal »molj«, ki nas je občasno opozarjal ... Morda bi bil čas, da bi po toliko letih zagledal svetlobo. Kip predstavlja Marijo s krono na glavi. V eni roki objema dete v svojem naročju, v drugi drži žezlo – simbol kraljeve oblasti in vladanja. Z žezlom kaže na kroglo, ki jo drži Jezušček v svoji roki. On v podobi deteta je namreč že kralj nebes in zemlje. In naš Odrešenik. Gospod Lestan je imel takrat veliko dela in skrbi. Mislim, da je moral tudi prodati nekaj zemljišča za poravnavo nastale škode, saj domači prispevki niso zadoščali. Le sam ve, kako se je znašel. Prisostvovala sem slovesni maši in blagoslovu kipa, ki ni bil več v starih »cunjah«, pač pa pozlačen. Enkratno doživetje. Moj stric Dominik Vidmar se je zelo rad zanimal za zgodovino vasi. Pripovedoval nam je, da je v starih časih, na praznik Brezmadežne 8. decembra, v cerkev prihajalo veliko romarjev iz celotne goriške škofije. In da je leta 1563 obiskal Gradišče Primož Trubar. Kasneje menda celo Franc Jožef. Simon Gregorčič v časopisu Soča piše, da je vas imela nekoč dva gradova ... Nič več ni kot nekoč, le Marija je še vedno tu. Marija, naša ljuba Mati, ki nisi niti na »kašči« obupala nad nami, gotovo tudi sedaj ne boš. Pritegni nas k sebi, pomnoži nam vero in nas razsvetli s plamenom ljubezni svojega Brezmadežnega srca.
Zvonka Cukjati
Zapisala: Suzana Černe
