To so bili: Jožef Kofalt, Rajner Erklavec, Ivan Salmič, Jože Pravhar, Alfonz Jarc, Jakob Omahna, Viljem Savelli, Jožef Pokorn, Norbert Klement, Janez Raztresen, Franc Kern in Melhior Lilija. Izmed vseh umorjenih jih je devet službovalo v Beli Krajini, trije so bili od drugod. »Vsi so bili zverinsko mučeni zaradi vere v Boga, zvestobe evangeliju in krščanskemu občestvu ter zaradi ljubezni do slovenske zemlje.«

V postopku za beatifikacijo slovenskih mučencev komunističnega nasilja sta na seznamu med šestindvajsetimi kandidati dva duhovnika tudi s spomenika v Črnomlju, Jakob Omahna in p. Ivan Salmič.

Izpolnili naročilo apostolov

Tukajšnji duhovniki in verniki so želeli vidno izpolniti naročilo apostolov: »Spominjajte se svojih predstojnikov, ki so vam oznanjali božjo besedo; glejte konec njihovega življenja in ravnajte se po njihovi veri«.

Duhovno pripravo so začeli že v nedeljo, 5. novembra, na Žežlju z mašo, predavanjem in pogovorom na temo sprave z upokojenim nadškofom Stanislavom Hočevarjem ob 80. obletnici smrti p. Ivana Salmiča. V sredo, četrtek in petek pa so bile v duhu mučencev uglašene maše in predavanja v Semiču (dr. Pavlina Bobič – Duhovniki med okupacijo in revolucijo), Metliki (dr. Anton Štrukelj – Sijaj mučencev v Cerkvi) in Črnomlju (mag. Tomaž Maras – Kdo so možje na spomeniku?).

Hvaležni za njihovo pričevanje

V Črnomlju je bila tudi osrednja slovesnost na čast omenjenim pričevalcem, v nedeljo, 12. novembra. V župnijski cerkvi sv. Petra je mašo zadušnico za pokoj njihovih duš ob somaševanju trideset duhovnikov, župnika Janeza Žaklja in dekana Toneta Gnidovca, upokojenega nadškofa Hočevarja vodil škof dr. Andrej Saje. Uvodoma je številne zbrane – med njimi županjo občine Metlika Martino Legan Janžekovič, črnomaljsko podžupanjo Majo Kocjan, podžupana občine Semič Rudija Kofalta, akademskega kiparja dr. Marjana Dreva, zastopnike podjetja Svete, sorodnike pomorjenih duhovnikov – pozdravil dekan Gnidovec, ob koncu maše nagovorila v imenu občine podžupanja Kocjanova in župnik Žakelj. Zatem je škof Saje na bivšem vrtu, sedaj v parku pred župniščem v spomin na mučence in v hvaležnosti za njihovo pričevanje vere blagoslovil spominsko obeležje, izdelano iz treh kamnitih blokov, z likom Vstalega Kristusa (v sredi) in portreti-reliefi umorjenih duhovnikov (ob straneh) z njihovimi imeni. Na spomeniku, delu kiparja Marjana Dreva (pri izvedbi v kamen s strokovno podporo kamnoseštva Svete), ki ga je tudi predstavil, je zapisano bistvo njihovega darovanja: »Boga ljubili, vernike učili, mučeništvo prestali, slavo dosegli«. Prepeval je duhovniški oktet Oremus. Navzočim je bila na voljo tudi spominska knjižica.

Za spravo in mir

Škof Saje je v pridigi še posebej poudaril, »da namen spomenika ubitim duhovnikom Bele krajine ni iskanje krivcev za zločin, temveč počastitev njihovega spomina, ki je bil po krivici osramočen in zabrisan. Ti dvanajsteri duhovniki so nam danes vzor pastirjev, ki kljub nevarnosti ne zapustijo svoje črede in za ceno svojega življenja ostanejo zvesti Dobremu pastirju. Nihče izmed njih ni gojil maščevanja in svojih nasprotnikov ni izdajal okupatorjem. Njihovo pričevanje vere in zgled Dobrega pastirja nas vabita k prizadevanju za medsebojno sožitje, za spravo v slovenskem narodu, za mir in pravičnost, k odpuščanju za storjene krivice in odpovedi po vsakršnem maščevanju.«

Mučenci za Kristusa naj bodo seme novih kristjanov in upanja za Cerkev. Kot pa je dejal dekan Gnidovec, »vredni so, da spremljajo nebeško Jagnje, da so naš zgled in naši priprošnjiki.«

1/24