Počastitev Janeza Zemljariča, ki mu je vlada odobrila pogreb z vojaškimi častmi, spada med najbolj škandalozne oblastniške odločitve zadnjih let. Ampak streli na pokopališču bolj donijo kot besedilo osmrtnice, zato ostaja v ozadju odločitev tovarišev, da svojega nekdanjega šefa počastijo s pomočjo književnika Edvarda Kocbeka. Razglasili so se za »tovarišijo«, po Edvardu Kocbeku in njegovi prvi knjigi dnevniških zapisov iz partizanskega časa (Tovarišija, 1949), ko so vest o Zemljaričevi smrti objavili v Delu.

Očitno za njihovo gesto ni nobenega znanja in zaradi tega tudi sramu ne. Tovariš Zemljarič je znaten kos svojega življenja posvetil prizadevanjem, da bi s podlimi metodami odkril vse Kocbekove skrivnosti, a »tovarišija njegovih izvršnikov« o tem ve malo ali nič. Gospod Šiftar, eden od njih, pobudnik izjemne počastitve, sedi tudi v svetu modrih, ki skrbi za vrednote NOB in partizanske tovarišije, a je vendar popolnoma skregan z vrednotami pesnika, ki g...