Dobroveljska planota (najvišji na njej je 1077 metrov visoki Tolsti vrh), ki se razprostira med Zadrečko dolino in robom Celjske kotline, je podobno kot sosednja Menina pretežno pokrita z gozdom. Ta daje že stoletja kruh samotnim kmetijam, ki so raztresene po zakraselem vršnem delu planote. Na Dobrovljah lahko ob naravnih lepotah občudujemo tudi precej cerkva. Na Čreti stojita kar dve, pod njima pa še planinski dom, ki je odprt ob sobotah, nedeljah in praznikih.



Dobroveljska planota je dobro prepredena z označenimi potmi. Čez njo peljeta evropska pešpot E6 in Savinjska planinska pot. Na priljubljeno Čreto v osrednjem delu planote se lahko vzpnemo s prelaza Lipa, iz Kokarij, Nazarij, Mozirja, Letuša in Braslovč, najbolj priljubljena pa je verjetno pot z Vranskega. To staro trško naselje, ki ima okrog osemsto prebivalcev, naj bi po legendi nastalo na kraju, kjer je bilo nekoč jezero. Ob njem je menda živelo precej vran, zato je Vransko dobilo po njih ime, ena od teh ptic pa je pristala v občinskem grbu.

V središču Vranskega krenemo v ozko ulico, ki pelje med župnijsko cerkvijo sv. Mihaela (ta se omenja že leta 1123) in gasilskim domom. Po njej prispemo do mostu, nasproti katerega je manjše plezališče. Na drugi strani potoka zavijemo v desno in takoj nato levo navkreber do zadnje hiše. Za njo se skozi ozek pas drevja vzpnemo do asfaltne ceste, ki pelje čez prisojno pobočje ob vznožju Dobroveljske planote. Po njem so raztresene domačije, travniki in sadovnjaki.



Cesti sledimo navkreber do naslednje domačije, pred katero prestopimo na kolovoz. Ta nas mimo kapelice in dveh razpotij pripelje do znamenja. Kažipot ob njem nas usmeri na stezo, ki se prevali na vzhodno stran pobočja in potegne do grape. Tu je bilo pred nekaj dnevi še precej snega, a na leski so se že kazale rumene mačice in napovedovale pomlad.

Po lesenih stopnicah se spustimo do potoka, ki se vrtinči med skalami in naposled pade čeznje. Zagrne nas drevje, ki nas vse do vrha ne bo izpustilo iz objema. Pot se iz grape potegne poševno čez pobočje. Med skalami že gledajo na plan črni telohi in trobentice. Iz doline še vedno prihaja prometni hrup, vendar je že tako oddaljen, da ga oglašanje brgleza, ki telovadi po deblu, zlahka preglasi. Vzpon je zložen, pot pa zaradi talečega se snega tu in tam precej blatna. A tako je v teh dneh še marsikje, zato planinskih čevljev pred odhodom na izlet ne pozabite zaščititi z impregnacijskim sredstvom.



Po približno tričetrturni hoji se pred nami prikaže dolina, ki jo je izoblikoval potok Cerknica. Pot se obrne proti severu in potegne mimo domačije v raztresenem naselju Selo pri Vranskem. V naslednjih minutah sledimo gozdni poti, ki pelje ob grapi, preskočimo potok in nadaljujemo ob sosednji grapi strmo navkreber. Gaz je ozka in pomrznjena, zato nas kar dobro zanaša po njej. Če stopimo na cel sneg, pa se nam neprijetno udira. Nad grapo zavijemo v desno, nekajkrat preskočimo vodo in se vzpnemo do samotne kmetije. Pod poslopji stoji v zavetju mogočnih bodik kapelica, nad njimi se pase manjša skupina koz.

Rob planote je že čisto blizu. Najprej sledimo široki poti poševno navkreber, potem nas puščica na skali prežene v breg. Tam se hitro prevalimo čez rob in gremo še nekaj minut bolj ali manj naravnost. Potem se drevje razmakne in pred nami se pokaže pobočje, na katerem stoji planinski dom. Po okolici je raztresenih nekaj domačij, na slemenu pa sta dve cerkvi: nad domom stoji večja cerkev Matere božje, deset minut zahodneje pa še cerkev sv. Katarine Aleksandrijske. Med vzponom do njiju sta se za našim hrbtom kazali Čemšeniška planina in Sveta gora nad Trbovljami. Če bi se hoteli naužiti širšega razgleda, pa bi morali zagaziti v cel sneg, ki ga je na Čreti še krepko čez pol metra.