Papeževe misli je na 26. zasedanju Konference držav pogodbenic okvirne konvencije Združenih narodov o podnebnih spremembah med 31. oktobrom in 12. novembrom v Glasgowu včeraj prebral vatikanski državni tajnik kardinal Pietro Parolin.

Reševanje kakršne koli globalne krize »zahteva globoko in trdno sodelovanje med vsemi ljudstvi sveta«.

Kot poroča Radio Vatikan, je sveti oče najprej izpostavil pomembno nalogo trenutne konference v Glasgowu: »pokazati celotni mednarodni skupnosti, da v resnici obstaja politična volja, da se pošteno, odgovorno in pogumno nameni več človeških, finančnih in tehnoloških virov za ublažitev negativnih učinkov podnebnih sprememb, kakor tudi za pomoč najrevnejšemu in ranljivemu prebivalstvu, ki najbolj trpi«. Ta naloga je še toliko zahtevnejša v luči epidemije koronavirusne bolezni, ki pa nas vse skupaj uči, da jo bomo premagali le, če bomo vsi sodelovali pri tem izzivu. Vse to po papeževih besedah »zahteva globoko in trdno sodelovanje med vsemi ljudstvi sveta«.

Stanje po epidemiji bo nujno drugačno od stanja pred epidemijo: prihodnost bomo morali graditi skupaj, pri čemer bomo izhajali iz napak, storjenih v preteklosti. Podobno razmišljanje, tako sveti oče, je mogoče pri boju s problemom podnebnih sprememb. Cilje, zapisane v pariškem sporazumu, lahko dosežemo le z usklajenim in odgovornim sodelovanjem.

Pred nami je sprememba dobe, civilizacijski izziv, za katerega se moramo zavzeti vsi, »predvsem pa države z večjimi zmogljivostmi, ki morajo prevzeti vodilno vlogo na področju podnebnih financ, razogljičenja gospodarskega sistema in življenja ljudi, spodbujanja krožnega gospodarstva, podpore najbolj ranljivim državam, da se prilagodijo vplivom podnebnih sprememb in odgovorijo na izgube in škodo, ki prihajajo iz teh pojavov«.

Cilje, zapisane v pariškem sporazumu, lahko dosežemo le z usklajenim in odgovornim sodelovanjem.

Sveti sedež se je zavezal, da bo mestna država Vatikan zmanjšanje neto izpustov na ničlo dosegla do leta 2050, obenem pa bo spodbujal izobraževanje o celostnem okoljevarstvu, »saj se zaveda, da se morajo politični, tehnični in operativni ukrepi združiti z vzgojnim procesom, ki mora predvsem med mladimi spodbujati nove življenjske sloge ter pospeševati model kulturnega razvoja in trajnosti, ki je osredinjen na bratstvu in zavezništvu med človekom in naravnim okoljem«.

Papež se je v ta namen 4. oktobra letos srečal z različnimi verskimi voditelji in znanstveniki, s katerimi je podpisal skupni poziv glede COP26. Ob tej priložnosti so slišali glasove predstavnikov številnih ver in duhovnih izročil, številnih kultur in znanstvenih področij, v katerih je bilo mogoče zaznati močno zbliževanje vseh, ki so se zavezali k delovanju zaradi nujno potrebnega začetka spremembe smeri, da bi odločno in prepričano lahko prešli od »kulture odmetavanja«, ki prevladuje v naši družbi, h »kulturi skrbi« za naš skupni dom in za tiste, ki v njem živijo in bodo živeli.

Papež je udeležencem COP26 še položil na srce, da za reševanje trenutnih problemov potrebujemo upanje in pogum: »Človeštvo ima sredstva, da se sooči s to preobrazbo, ki zahteva resnično spreobrnjenje, posameznika in tudi skupnosti, in odločno voljo, da stopi na to pot. Gre za prehod k bolj celovitemu in vključujočemu razvojnemu modelu, ki temelji na solidarnosti in odgovornosti; za prehod, med katerim bo treba skrbno pretehtati učinke, ki jih bo imel na področje dela.«

Zaradi podnebne krize trpi že preveč ljudi in v bližnji prihodnosti bodo okoljski begunci številčnejši kot begunci zaradi spopadov.

Posebno skrb je treba po papeževih besedah nameniti ranljivejšemu prebivalstvu, do katerega ima severni del zemeljske poloble nekakšen »ekološki dolg«, bodisi zaradi komercialnih neravnovesij s posledicami na področju okolja, ali pa zaradi nesorazmerne rabe naravnih virov lastne države in drugih držav. Ta »ekološki dolg« na nek način spominja na vprašanje zunanjega dolga, katerega pritisk pogosto ovira razvoj ljudstev. Vse to je treba upoštevati v obdobju po epidemiji.

Papež ob koncu sporočila žalostno ugotavlja, da smo še precej daleč od doseganja zaželenih ciljev v boju proti podnebnim spremembam. Tega si po njegovem mnenju ne moremo več privoščiti, saj je povsem jasno, da ni več časa za čakanje. Zaradi podnebne krize trpi že preveč ljudi in »v bližnji prihodnosti bodo okoljski begunci številčnejši kot begunci zaradi spopadov«. Delovati moramo hitro, pogumno in odgovorno, tudi za to, da pripravimo prihodnost, v kateri bo človeštvo sposobno poskrbeti zase in za naravo, predvsem pa moramo mladim s konkretnimi odločitvami ponuditi razloge za zaupanje v prihodnost.