Če imamo le možnost, odidemo kam ven iz domačega kraja: na morje, v gore, čez mejo v druge države. To je čas, ko odklopimo od vsakdanjih skrbi, v roke vzamemo kakšno dobro knjigo, ki že mesece stoji na naši nočni omarici in nas potrpežljivo čaka. Verjetno se boste strinjali, da ta čas sprostitve dobro dene in ga potrebujemo, da laže dihamo naslednje mesece, ko se dan začne krajšati, vrvež vsakdana pa nas zopet stisne med svoje klešče.

Tak skok v cono udobja poletnih dni je torej skorajda nujen in predvsem potreben. Toda med nami se močno razrašča še ena cona navideznega udobja, v katero se premnogi preradi zatekajo. Tej coni bi lahko rekli tudi cona bega pred realnostjo, zanikovanja ali (ne)hotene slepote. V zadnjem letu postaja vedno bolj obiskana, odraža pa se predvsem v spremembi diskurza, ki je šel od »samo, da ni Janša« do »nehal sem spremljati politiko, tako da ne vem točno, kaj se dogaja«. Pa se dogaja marsikaj, kar nas bi moralo skrbeti, kar bi moralo vsakega razum...