Človek postaja oseba v odnosu z drugimi
Človek postaja oseba v odnosu z drugimi
Med študenti je veljal za zelo priljubljenega predavatelja, zaradi širine, odprtosti in dialoškosti pa je bil zelo iskan in priljubljen mentor pri diplomskih, magistrskih in doktorskih nalogah. Vrsto let je odlično opravljal tudi vodstveno službo prodekana in predstojnika Enote TEOF UL v Mariboru in si prizadeval za vzpostavitev aktivnega sodelovanja z Univerzo v Mariboru.
S svojo strokovnostjo, optimizmom, dobro voljo in izjemno dialoškostjo je bistveno prispeval k uveljavljenju teološkega študija v mariborskem univerzitetnem prostoru in s tem prispeval tudi k širjenju ugleda Univerze v Ljubljani.« (iz utemeljitve podelitve častnega naziva) Foto: Jana Podjavoršek
Celoten intervju si lahko preberete v novi številki Družine.
Kje in kako naj se učimo nesebičnosti?
Postopoma postaja vse bolj jasno, da človek ni nikoli zares posameznik. Že roditi se ne more in zaživeti kot posameznik, vedno je v stiku, v interakciji z drugimi. Človek od posameznika odrašča v osebo, oseba postaja v odnosu z drugimi. Pri tem ne gre za tekmovalne odnose, kjer sošolci ali sodelavci postajajo tekmeci. Vprašanje je, kako pri vzgoji za odnose podpirati poglavitne vzgojne ustanove: družino, šolo, Cerkev in druge.
Za kaj si kot pedagog prizadevate?
Vem, kaj hočem s svojim predavanjem doseči. Sociologijo religije je spodbudil 2. vatikanski cerkveni zbor, ko se je Cerkev obrnila k svetu, k ljudem in postala Cerkev za druge. Če hoče biti Cerkev v službi ljudi, mora njihovo življenje poznati. Neka podoba iz Južne Amerike kaže, da sociologi Cerkev z vrvjo vlečemo iz oblakov na zemljo, v človeško realnost. Prizadeval sem si študente učiti o današnjem človeku in kaj v tem življenju pomeni (ne)živeti evangelij, živeti brez ali z vero v Boga. Skušal sem jih navduševati za spoznavanje in tudi občudovanje življenja. Z zavestjo, da vsega ne vemo, običajno imamo veliko zgrešenih pogledov in predsodkov.
Celoten intervju si lahko preberete v novi številki Družine.