V Kristusovi Cerkvi je komunikacija ena izmed osnovnih lastnosti. Če dobro komuniciramo, lahko izboljšamo naše medosebne odnose in se izognemo morebitnim konfliktom ali pa ustrezno rešujemo že nastale. Zato pravimo, da komunikacija teče na dveh ravneh: na odnosni in vsebinski. Morda je eden izmed razlogov, zakaj papež Frančišek spodbuja h komunikaciji (sinodalni poti), to, da bi se v odnosu bolj povezal s kristjani in da ne bi bila njegova komunikacija zgolj vsebina.

Če dobro komuniciramo, lahko izboljšamo naše medosebne odnose in se izognemo morebitnim konfliktom.

V sodobni kulturi, kjer je vse več nasilja in nestrpnega poudarjanja demokracije, niso vsi komunikacijski modeli enako učinkoviti. V zgodovini Cerkve so se razvili institucionalni, skupnostni, misijonarski, zakramentalni in sekularno-dialoški komunikacijski modeli. Koliko bo Cerkev delovala misijonsko, mrežno in vizionarsko, je odvisno od kakovosti njenega komuniciranja vsebine pa tudi načina oz. odnosa.

Pet komunikoloških modelov

Dokument drugega vatikanskega koncila Cerkev v sedanjem svetu pojasnjuje, da je Cerkev skupnost, ki komunicira navznoter (komunikacija med njenimi člani) in navzven (komunikacija s svetom). Upoštevajoč naravo komuniciranja Cerkve, je Avery Dulles analiziral in podrobno predstavil komunikacijske modele Cerkve.

Pet modelov Cerkve:
1) institucionalni model, kjer je Cerkev razumljena kot popolna družba;
2) skupnostni ali »občestveno-udeležbeni« model, ki povzdiguje občestvo ter znotrajcerkveno in zunajcerkveno soudeleženost;
3) zakramentalni ali skrivnostno-ritualni model, ki daje prednost verski praksi in tudi Cerkev obravnava kot zakrament;
4) misijonarski ali doktrinalno-kerigmatični vidik, kjer ima Cerkev vlogo oznanjevanja in poslušanja Besede;
5) sekularno-dialoški model, ki je po eni strani zaznamovan s svojim sprejemanjem, kar pomeni, da je dialoško odprt in poudarja dialog s sodobnostjo, po drugi strani pa je zaznamovan z delovanjem, je torej diakonalno-aktivističen model, ki postavlja v ospredje evangeljsko služenje, predvsem najmanjšim in zapostavljenim.

Komunitarnost

Komunikacija je tudi ena bistvenih lastnosti vsake skupnosti. Komunitarnost ali »skupnostnost« ne pomeni isto kot izraz demokratičnosti. Pogosto v pogovorih slišimo, kako bi morala biti Cerkev bolj demokratična. Če bi postala lepa in prijazna gospa, ki vsakega materinsko sprejme, ki se prilagodi vsem zgodovinskim okoliščinam, bi bili vsi problemi rešeni. Iluzija, kateri so številni v naši daljni in bližnji zgodovini nasedli, nikoli ni prinesla dobrih rezultatov.

Prva skupnost kristjanov, ki je temeljila izrazito na skupnostnem komunikološkem modelu, se ni v vsem prilagajala svetu, 

Prva skupnost kristjanov, ki je temeljila izrazito na skupnostnem komunikološkem modelu, se ni v vsem prilagajala svetu, ampak samo toliko, kolikor je bilo potrebno za oznanjevanje in obhajanje zadnje večerje. Prvi kristjani so se zbirali v majhnih skupnostih. Skupnost je vztrajala v nauku in lomljenju kruha (Apd 2, 42). Verniki so bili skupaj in imeli vse skupno (Apd 2, 44-45). Jezus jih pokliče, uči in formira.

Zakaj je pomembno občestvo? Papež Frančišek v apostolski spodbudi Veselite in radujte se poudari, da se »nihče ne odrešuje sam, kot osamljen individuum« (VR 6), da skupnost mora ustvarjati »teološki prostor, v katerem lahko preskušamo mistično navzočnost vstalega Gospoda« (VR 142), in da skupnost ohranja spomin na »majhna zanamenja ljubezni« (VR 144–145). Ta skupnost je dinamična, prožna in se spreminja. Skupnost ali župnija ni »muzejski artikel«, ni krhka, ampak je prožna ter z vsemi svojimi dejavnostmi opogumlja in oblikuje svoje člane (VR 28).

Papež Frančišek poudarja, da se »nihče ne odrešuje sam, kot osamljen individuum«.

Lahko bi rekli, da takšna skupnost v današnjem svetu preživi samo, če ima vizijo, kateri je podrejena struktura in vodenje skupnosti. Skupnost ni izolirana, ampak mora medsebojno sodelovati pri preoblikovanju kulture, strategij dela in orodij. To je mogoče samo z globljim pogledom in misijonsko usmerjenostjo Cerkve.

Župnija in škofija živita v piramidalnem (hierarhičnem), ne demokratičnem odnosu. To je pomembno za župnijo, ki prevzame misijonski prijem: njen uspeh in njena rodovitnost sta namreč močno odvisna od škofijskega vodstva. Če se župnik na župniji, ki se zelo trudi in hoče v vsem slediti Svetemu Duhu, sooča z neuspehom, je ta neuspeh lahko tudi posledica neuspešnega misijonskega delovanja škofije. To poudari tudi Malon, ko pravi, da je ahilova peta misijonske škofije apostolski nuncij, ki je osredotočen zgolj na vzdrževanje. Ne le nuncij, ampak tudi škofovske konference in dikasteriji v Vatikanu vplivajo na uspeh delovanja duhovnika v neki lokalni skupnosti.

 Kje je vizija škofije, škofa, krajevne cerkve, da bo postala misijonarsko občestvo?

Skupnostni komunikološki model se v tem kontekstu dotika tako institucionalnega kot misijonarskega komunikološkega modela. Ob tem se nam postavi vprašanje: Kje je vizija škofije, škofa, krajevne cerkve, da bo postala misijonarsko občestvo? Strukture lahko lajšajo ali ovirajo bistvene voditeljske naloge pastirjev v župnijah. Voditeljska vloga je zelo pomembna, saj bodo odločitve na tej ravni vplivale na to, ali bodo lahko župniki in voditelji v škofiji resnično delovali misijonsko ali ne.

Celoten članek je dostopen naročnikom, ki ga lahko preberete v tiskani ali digitalni izdaji revije Cerkev danes (02/2024).