Foto: Tatjana Splichal

Miloje Veljić ima kot zdravnik izostren čut za delo z ljudmi v stiskah pa tudi s sodelavci pri Karitas. Vedrina in preprostost mu pomagata pri vodilni službi, ki terja veliko tenkočutnosti in dobrohotnosti. Prepričan je, da v življenju ni dovolj denar, vedno znova je pogumno treba narediti tudi prvi korak.

Celoten pogovor si lahko preberete v novi številki Družine.

Ali lahko predstavite nekaj dobrih izkušenj za osvetlitev vaših prizadevanj?

V glavnem so to ženske, ki niso nikoli ničesar od nikogar prejele. Vse so dosegle z lastnim delom. Prek tega projekta jim je prvič nekdo nekaj podaril. Včasih so prodale zelo malo svojih proizvodov, sedaj pa jim je veliko laže. V vsaki občini jih nekaj med njimi postane zelo uspešnih.

Daniela je imela nekaj panjskih končnic. Ko je na občini videla vabilo na usposabljanje, se je prijavila in tako pridobila veliko znanja, šla na sejem, v sklopu projekta pa je bila tudi nagrajena in dobila potrebno opremo za pridelavo medu in cvetnega prahu. Danes je podpredsednica čebelarskega društva, kar bi bilo pred tremi leti, ko se je projekt začel, skoraj nemogoče.

Valentina, stara okoli 50 let, samohranilka, je več let neuspešno od vrat do vrat iskala, kako bi zaslužila za preživetje. Z našim nagradnim natečajem je dobila možnost za žganjekuho, kupili smo ji kotel in zdaj z veseljem dela.

Brezposelna učiteljica je v iskanju možnosti, kako bi preživela, začela na vikendu vzgajati aronijo. V projektu je dobila pasterizator. Oblikovala je lepe etikete in s kartico visit laže prodre na trg.

Srečanja in udeležbe na sejmih pa so tudi priložnosti za vzpostavljanje stikov med njimi. Druga drugi niso konkurenca, ampak sodelujejo.

Karitas v Srbiji izvaja tudi certificirano usposabljanje za nego na domu, imajo pa tudi svojo tiskarno, ki je projekt socialnega podjetništva. Del pomoči v Srbijo pride tudi z akcijo Ne pozabimo (v sodelovanju z založbo Družina), ki zajema pošiljke hrane, oblačil, plenic za odrasle. To pomoč izvaja Nadškofijska karitas Maribor, ki že več kot deset let sodeluje z Aleksincem. Ne gre le za materialno pomoč, gojijo tudi osebne stike.

Kako pa vodite projekt nege na domu?

Od leta 2012 je država omogočila standardizirane usluge in smo lahko začeli ego na domu tudi pri Karitas. Prek projekta Slovenske karitas ob finančni podpori slovenskega MZZ smo omogočili izobraževanje več kot 90 negovalkam z območja jugovzhodne Srbije, ki smo jim z ekipo zdravnikov ponudili certificirano izobraževanje. Ko pridobijo certifikat, jim izdamo tudi priporočilo za delo doma in v tujini. Mnoge so se že zaposlile.

Dajemo osnovno nego na domu, po čemer smo najbolj prepoznavni. Karitas ima ljudi, ki imajo znanje, nasmeh na licu in pristopajo z ljubeznijo. Vsi naši sodelavci imajo tudi duhovno pripravo. Karitas ni stavba, Karitas so ljudje, ki delajo s srcem. Velikokrat so negovalke edine, ki pridejo na obisk k starejšim, zato je toliko bolj dragocen ljubeč in veder pristop.

Celoten pogovor si lahko preberete v novi številki Družine.