V torek, 7. maja, je v galeriji Družina Komisija Pravičnost in mir pri Slovenski škofovski konferenci pripravila tiskovno konferenco, na kateri je predstavila izjavo o evtanaziji z naslovom Proti nasilnemu končanju življenja.

O izjavi, ki jo najdete na koncu članka, so spregovorili predsednik komisije, upokojeni ljubljanski nadškof Anton Stres, član Tadej Strehovec in s. Emanuela Žerdin, ki deluje kot sodelavka hiše Ljubhospic in Doma sv. Jožefa v Celju ter sodeluje pri evropskem projektu dolgotrajne oskrbe.

Razpravljati bi morali o paliativni oskrbi

Nadškof Anton Stres je predstavil pomembnejše poudarke izjave. Dejal je, da je vprašanje evtanazije občutljivo, obdobje umiranja pa najbolj dramatično v življenju posameznika in zahteva veliko spoštovanja. Posebej je poudaril pomembnost paliativne oskrbe, o kateri bi dejansko po njegovem mnenju morali razpravljati. »Namesto da bi se najprej in predvsem pogovarjali o tem, kako sodržavljanom olajšati zadnje obdobje življenja, nekateri raje predlagajo razpravo o tem, kako jim pomagati, da čim prej odidejo od nas.«

»Sočutje je fasada za druge razloge,« je dejal nadškof in omenil, da se velikokrat v povezavi z evtanazijo omenja človekovo dostojanstvo, ki ni samo religiozni pojem, temveč je prejeto v splošno normo. Iz njega izhajajo tudi človekove pravice. »Parlamentarna skupščina Sveta Evrope leta 2012 nedvoumno in jasno razglasila: ‚Evtanazija v smislu namernega umora odvisnega človeškega bitja zaradi njegove ali njene domnevne dobrobiti bodisi z dejanjem ali opustitvijo mora biti vedno prepovedana‘ (Resolucija 1859/2012). Gre za dosledno spoštovanje načela, da ‚nikomur ne sme biti življenje namerno odvzeto‘ (Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, 2. člen).“



Nadškof je opozoril, da se v državah, kjer je evtanazija že uzakonjena, pojavljajo zlorabe, saj ljudje težko sprejmejo, da so komu v breme; če pa slišijo takšne namige, čutijo pritisk , besede pa jih zabolijo. Večina odrinjenih nima močnih lobijev, ki bi branili njihove interese. Tudi bolni jih nimajo. Želijo si prijaznosti, sprejetosti, potrpljenja in potrpežljivosti. V zvezi z zlorabo evtanazije je Tadej Strehovec dodal primere, ko želijo evtanazijo uporabiti tudi pri depresivnih, dementnih ljudeh in celo zaporniki, obsojeni na dosmrtno kazen.

Ker smo kot družba povezani, se evtanazija dotika vseh, tudi plačevala bi se iz državne blagajne, zdraniki pa so k temu dejanju prisiljeni, sta bila še dva poudarka predsednika komisije. ob koncu je nadškof apeliral na vse, da bi storili, kar lahko, da evtanazija ne bi bila dovoljena.

Umirajoči si želijo varen prostor in človeka, ki bo ob njih med umiranjem in smrtjo

S. Emanuela Žerdin, ki se pri svojem delu srečuje z umirajočimi, je izjavo podprla in poudarila ozaveščanje o paliativni oskrbi. Mladi bi želeli svojim staršem stati ob strani, biti ob njih doma, pa ne vedo, kaj morajo storiti.

Smrt je prav tako del življenja, umirajoči pa so prav tako še vedno ljudje, čeprav jih zaradi njihove »nekoristnosti« odrivamo na rob in tako najprej umrejo socialno. Kot sama vidi pri delu z umirajočimi, ti občutijo občutijo dragocenost življenja in se tudi v hospicu premislijo, čeprav so prej resno razmišljali o evtanaziji. Takrat spoznajo, da so odnosi najpomembnejši, človek pa je človeku najboljše zdravilo. Želijo si varen prostor in človeka, ki bo ob njih zdržal med umiranjem in smrtjo. S. Emanuela Žerdin meni, da je trpljenje del življenja, vendar je najhuje še pred se začne umiranje.

Duhovno oskrbo potrebujejo vsi, verujoči in neverujoči. Sestra si prizadeva, da so jo deležni, ne glede na versko prepričanje. Zanjo pa jih oropa evtanazija, meni Tadej Strehovec, ki je omenil tudi jezik v izjavi. Namesto izrazov pomoč pri dokončanju življenja ali pravica do dostojne smrti so uporabljeni nasilno končanje življenja, umor na pobudo sorodnikov, ativna usmrtitev, zastrupitev.

Foto: Ana Rupar

Celotno izjavo si lahko preberete v priponki.

Izjava o evtanaziji.pdf

Tiskovno konferenco si lahko ogledate v spodnjih videoposnetkih.

1. del



2. del



3. del