Glasbeni svet uvršča Lucijana Marijo Škerjanca med najpomembnejše starejše skladatelje sodobne slovenske glasbe. FOTO: Wikipedia



Na današnji dan obeležujemo 120. obletnico rojstva enega naših najplodovitejših slovenskih skladateljev, Lucijana Marije Škerjanca (1900, Gradec – 1973, Ljubljana). Glasbeni svet ga uvršča med najpomembnejše starejše skladatelje sodobne slovenske glasbe, pianist, dirigent, muzikolog je ena ključnih slovenskih glasbenih osebnosti 20. stoletja.

Gradec, Ljubljana, Dunaj, Pariz, Ljubljana

Rojen je bil materi Slovenki, učiteljici po poklicu, in avstrijskemu oficirju, v avstrijskem Gradcu. Že v otroštvu se je z mamo preselil k mnogoštevilni družini v Ljubljani, kjer je pri desetih letih začel ustvarjati prve skladbe. Po očetovi smrti, ta je do tedaj podpiral vso družino, je še ne osemnajstletnik moral prevzeti skrb za družino, delal je v Operi kot korepetitor, obenem pa pisal – mladostna čustva je izlil v neizmerno lepih samospevih, ki jih danes uvrščamo v sam vrh te zvrsti.

Šolal se je v Ljubljani, po maturi je odšel na študij v Prago, pozneje še na Dunaj (pri Josephu Marxu, tudi ta je imel po materi slovenske korenine) in v Parizu (Schola cantorum, d'Indy). Po študiju je skoraj pol stoletja poučeval najprej na Konservatoriju Glasbene matice in nato na Akademiji za glasbo v Ljubljani, med letoma 1924 in 1940 pa tudi dirigent Orkestralnega društva Glasbene matice. V tridesetih letih 20. stoletja je opravljal v Parizu pomembno funkcijo promotorja slovenske glasbe. Organiziral je več koncertov in na njih izvajal slovenska dela. Prav tako je klavirsko glasbo izvajal na radiih (Radio 37 Paris, Marseille, Lyon) in v Lizboni, kjer je koncert prenašal radio Emissora Catolica Portugesa. Škerjanc je bil v prijateljskih stikih z nekaterimi najpomembnejšimi glasbeniki takratnega Pariza: Albertom Rousselom, Dariusom Milhaudom, Robertom Soetensom, Andreem Jolivetom, Aleksandrom Grečaninovim in drugimi. To sodelovanje je grobo prekinila druga svetovna vojna.



Slovenska maša in Ave Maria najbolj poznani sakralni deli

V ozračju vojnih grozot je Škerjanc ustvaril tri od svojih petih širokopoteznih simfonij, ki pa so polne hrepenenja in ljubezni. Po vojni je postal rektor Akademije in malo kasneje tudi upravnik Slovenske filharmonije. Prejel je tri Prešernove nagrade, med njimi za veličastno kantato Sonetni venec, v tujini pa tudi Ordre des Palmes academiques ter pozneje še Herderjevo nagrado, kar dokazuje, da je bilo njegovo delo mednarodno cenjeno. Škerjanc je ustvaril tudi mnogo sakralnih del, tako orgelskih kot vokalnih - med njimi Slovensko mašo, Ave Mario, Preludij in fugo za orgle, več ostalih pa je bilo izgubljenih (Tokata in fuga, ...). V marsičem je Škerjanc na slovenskem oral ledino, bil je čistokrvno muzikalen in zapustil izjemen opus, ki ga po tehtnosti do sedaj še nihče ni dohitel.

*Več o skladatelju Škerjancu in njegovem sakralnem opusu v 1. številki tiskane Družine v letu 2021.*