Seveda so bili otroci veseli, da so se znova skupaj sestali, in svoje razigranosti niso mogli skriti. Hotel pa sem, da se v nekem trenutku malce umirijo, zato sem jim pred posvetilnimi besedami dejal: »Sedaj pa bomo čisto tiho, kajti Jezus bo prišel sem, v ta kruh, ki je na oltarju.« Prekinila me je punčka Aleksandra in dejala: »Ampak, pater, naredil se bo čisto majhnega, kajne?«

Ta otroški glas je odmeval v meni in ko sem o njem premišljeval, sem spoznaval: kako globoka resnica se skriva v tem otroškem vprašanju! Bog je resnično postal majhen, ko je sprejel, da postane človek. Med nas je prišel majhen, nebogljen in ne močan. V resnici že betlehemska skrivnost njegovega rojstva naznanja evharistično daritev, ki je spomin na njegovo življenje, učenje, trpljenje, smrt in vstajenje.

Edvard Kovač. FOTO: Tatjana Splichal

Pravzaprav gre v božični skrivnosti za velik izziv Božje ljubezni. Boga ni strah neznatnosti in nepomembnosti, tudi ne vsakdana, ničesar, kar je človeškega. Ampak otrok ne moti, da je njihov Odrešenik Jezus »čisto majhen«, pač pa ne morejo prenesti pogleda na krvaveče, jokajoče in umirajoče otroke. Tukaj se znajdemo pred skrivnostjo zla, ki preprosto ni razrešljiva. Zakaj otroci jočejo, zakaj trpijo, zakaj umirajo?

Kristus je rekel: »Kdor sprejme tega otroka, mene sprejme!« A vendar je še vedno toliko otrok zavrnjenih! Zakaj se za toliko malčkov vojskujoče se strani enostavno ne zmenijo, ko sprožajo rakete, topovske cevi ali pa se skrivajo za njimi, da bi jih nedolžna bitja ščitila, namesto da bi bilo obrnjeno? Kje so njihovi angeli varuhi v Ukrajini, na Bližnjem vzhodu, v drugih vojskujočih se deželah?

Odrešenik se znova rojeva v bombardiranih hišah Ukrajine, prestreljenih naselbinah judovskih kibucev in v iznakaženih bolnišnicah Gaze.

Kljub temu pa se Odrešenik znova rojeva v bombardiranih hišah Ukrajine, prestreljenih naselbinah judovskih kibucev in v iznakaženih bolnišnicah Gaze. Kakor da bi hotel prihajajoči Mesija povedati, da nasilje ni nekaj nujnega in da bo vojna prizadela še huje tistega, ki jo povzroča. Kakor da bi nam Odrešenik hotel razkriti, da je otrok kot tak podoben ljubezni, ki ne more izginiti, in da bo venomer, tudi v najtežjih razmerah, znova prihajal na svet.

Božične zgodbe prav tako poznajo pripoved o nedolžnih otrocih, ki so že s tem, ko so bili rojeni, ogrozili Herodovo oblast. Otrok je namreč tudi simbol nedolžnosti, iskrenosti in resnice. Zato bodo otroci vedno ogrožali tirane, nasilneže in mogotce.

Kristjani verjamemo, da se dobrota, usmiljenje in odpuščanje širijo iz naših družin, skupnosti in ljudstev po vsem svetu. Zato ni vseeno, kakšni smo mi do svojih otrok. Če poskrbimo, da jih ne zebe, da niso lačni in da občutijo tudi človeško toplino, potem smemo upati, da bo enkrat ljubezen, ki jo prejemajo, zmagala in prinesla blagoslov in mir vsem otrokom po svetu.

To je sporočilo božiča, da poskrbimo, da bo čim manj ­otrok jokalo, ker si želijo hrane, topline in ljubezni.

Na misel mi prihaja judovska zgodba, ki jo je rad pripovedoval Nobelov nagrajenec za mir Elie Wiesel: »Neka judov­ska vas je prejela sporočilo, da bo prihodnjo soboto k njim ob štirih popoldne prišel Mesija. Vsa vas se je že ob tretji uri zbrala v sinagogi. Prepevali so psalme, brali preroke in se veselili. Toda ob štirih ga ni bilo. Začudili so se, saj je sporočil, da pride in da se ne bo zakasnil. Znova so peli psalme, prebirali Sveto pismo in vzklikali Aleluja, a tudi ob peti uri ga še ni bilo. Vznejevoljili so se, a drugo jim ni preostalo, kakor da nadaljujejo molitev. Okoli šeste ure je prišel. Karali so ga, kako je mogoče, da Mesija ne drži besede. Razložil jim je: V vašo vas sem prišel točno ob štirih, a iz neke hiše sem zaslišal otroški jok. Stopil sem skozi vrata in videl dete, ki joče, ker je bilo lačno. Nikogar ni bilo, da bi ga nahranil, ker ste bili vsi že v sinagogi. Segrel sem mu mleko, ga nahranil, a potem ni hotel zaspati. Zato sem mu pripovedoval biblične zgodbe in sedaj sem tukaj.« In pisatelj Wiesel končuje: »Mesija ne bo prišel, dokler je na svetu en sam otrok, ki joče.«

To je sporočilo božiča, da poskrbimo, da bo čim manj ­otrok jokalo, ker si želijo hrane, topline in ljubezni.