Bistveno sta vplivala na širjenje krščanstva v slovanskih deželah, oblikovala sta pisavo glagolico in knjižni jezik ter prevedla mnogo del, zato veljata za začetnika književnosti številnih slovanskih narodov in pomembni evropski zgodovinski osebnosti. Sta prva misijonarja, ki sta krščanstvo med Slovane ponesla v njihovem jeziku in bila zaradi tega tudi preganjana. Sta glavna zavetnika ljubljanske nadškofije in sozavetnika Evrope.

Rodila sta se kot Mihael (Metod) in Konstantin (Ciril).

Ciril in Metod sta bila rojena v grškem Solunu, kot sinova visokega bizantinskega uradnika. Metod, starejši izmed obeh, je po kratki upravni službi leta 840 postal menih v enem izmed samostanov na gori Olimp. Ciril je bil zelo nadarjen in je študiral v Carigradu kot učenec in naslednik Fotija, poznejšega patriarha. Leta 862 je moravski knez Rastislav v Carigrad poslal pismo, s katerim je cesarju Mihaelu ponudil zavezništvo ter ga hkrati naprosil za krščanskega misijonarja, ki bi znal slovanski jezik Moravanov.

Poslana v misijone

Rastislav, čigar država je obsegala Moravsko, Slovaško in del kasnejše Ogrske, je videl v teh dveh predlogih sredstvo in priložnost, da postane neodvisen od Ludvika Nemškega, kralja vzhodnih Frankov, in svojo deželo napravi kulturno samostojno. Bizantinska vlada, ki je jasno spoznala duhovno in svetno korist širjenja svojega vpliva v srednjo Evropo, je sklenila zvezo z Rastislavom ter določila Cirila in Metoda, da prevzameta vodstvo misijona na Moravskem. Kot sinova takrat dvojezičnega Soluna sta brata obvladala slovansko narečje sosednje Makedonije. Še pred odhodom iz Carigrada je Ciril na podlagi tega narečja sestavil slovansko abecedo glagolico.

 Plošča z glagolico, najdena v Župniji Sveti Anton. FOTO: Tatjana Splichal

Kot misijonarja sta delovala na tedanjem velikomoravskem ozemlju, ki je obsegalo današnjo vzhodno Slovenijo, vzhodno Hrvaško, Madžarsko, Češko, Slovaško, južno Poljsko, jugovzhodno Nemčijo in zahodno Ukrajino. Nato pa sta se odpravila v Rim, da bi dobila dovoljenje za opravljanje bogoslužja v slovanskem jeziku. Izdal jima ga je papež Hadrijan II., ki je brata sprejel z vsemi častmi tudi zato, ker sta mu prinesla relikvije papeža sv. Klemena, ki je umrl konec prvega stoletja kot pregnanec na Krimu.

Grenak konec njune poti

Ciril se iz Rima ni vrnil, ker je pri 42 letih zbolel in umrl, Metod pa se je po naročilu papeža podal v Panonijo h knezu Koclju. Tam je padel v nemilost nemških duhovnikov, ki so bili trdno prepričani, da se sme vero oznanjati le v treh svetih jezikih – latinščini, hebrejščini in grščini, zato so ga obtožili krivoverstva in ga zaprli, njegove učence pa izgnali. Po dveh letih in pol je papež dosegel, da so ga izpustili, a pod pogojem, da ne sme nadaljevati s slovanskim bogoslužjem. Tega ni upošteval, zato je moral v Rim na zagovor, kjer mu je papež dovolil nadaljnjo opravljanje bogoslužja, in tako se je vrnil h knezu Koclju. Po Metodovi smrti leta 885 so bili njegovi učenci preganjani, nekatere so zaprli, nekatere pa celo prodali kot sužnje in zato so se morali umakniti na jug. Misijonsko delovanje so nadaljevali po Bolgariji, Hrvaški, Severni Makedoniji in drugod.

Po njiju je poimenovanih šest slovenskih cerkva in Ciril-Metodov trg ob sedežu ljubljanske nadškofije in stolnici.

Ciril si je močno prizadeval, da bi oznanjanja vere potekalo v domačem jeziku in pisavi. Pri tem je dosegel pomemben uspeh: leta 868 je papež Hadrijan II. odobril glagoljaško bogoslužje, torej z uporabo slovanskega jezika, zapisanega v glagolici.

Glagolica in cirilica

Glagolica je pisava, katere avtor je Ciril. Črke v prvotni pisavi so bile zaobljene, zato jo tudi imenujemo okrogla oz. obla glagolica. Nekaj časa so menili, da jo je oblikoval iz grških črk, vendar nam že bežen pogled pove, da so njene črke precej drugačne od grških in latinskih, zato lahko glagolico štejemo kot Cirilovo izvirno avtorsko delo.

V Sloveniji je ohranjenih precej glagolskih zapisov, predvsem v okolici Kopra in severni Istri. V cerkvi v Hrastovljah so na freskah napisi v glagolici, npr. na sliki, kjer Jezusa bičajo, je vpraskan napis: »Ne bij, osle, tega moža svetega, ki je stvoril nebo in zemlo«.

Že v 10. stoletju se je med Cirilovimi učenci pojavila cirilica, pisava, ki nosi ime po njem, vendar on ni njen avtor. V nasprotju z glagolico je izoblikovana na podlagi grškega alfabeta. V tako imenovani cirilski pisavi, cirilici, na kateri temelji sedanja abeceda Bolgarov, Srbov in Rusov, vidimo poznejšo tvorbo Metodovih učencev v Bolgariji, ki so skušali grške velike črke prilagoditi slovanskemu jeziku. Z novo abecedo in ob podpori skupine poznavalcev jezikov v Carigradu je Ciril prevedel v slovanski jezik izbor evangeljskih besedil.

Starocerkvena slovanščina

Tako je bil ustvarjen nov književni jezik, starocerkvena slovanščina, ki temelji na govorjenem narečju makedonskih Slovanov. Bila je izrazito cerkvenega značaja in so jo zaradi velike podobnosti takratnim raznim slovanskim jezikom lahko uporabljala vsa slovanska ljudstva. V vsem srednjem veku je bil starocerkvenoslovanski jezik tretji mednarodni jezik Evrope. Po danes veljavnem mnenju je ta glagolska abeceda samostojna in izvirna stvaritev.