Ciril Horjak pravi, da je dr. Horowitz njegova fasada. A bolj kot fasada nas je tokrat zanimalo, kaj se skriva za njo in kakšni so Horjakovi pogledi na umetnost, religijo ter prihodnost Slovenije brez vere.

Vaš psevdonim je dr. Horowitz. Od kod to ime in zakaj ste se sploh odločili za ustvarjanje pod psevdonimom?

Mislim, da sem se odločil, da zavestno začnem uporabljati psevdonim leta 2004, po tem ko sva s partnerko Mojco dobila prvega otroka in sem ugotovil, da se moja vloga spreminja in da je dobro imeti novo masko, fasado. In verjamem, da te zunanje oznake štejejo. Da to pomaga. Če si daš novo ime, kadar rišeš stripe (da se razumemo, jaz nisem dr. Horowitz zasebno), ko deluješ poslovno in če si pripravljen za to ime nekaj postaviti, je to dobro. Dobra fasada, če je za njo struktura, je odlična reč.

Dr. Horowitz pa zaradi več razlogov; v ožjem krogu sodelavcev so me klicali doktor. Zabavljivo, rahlo zbadljivo, prijateljsko, ker sem zelo dobro obvladal Photoshop. Pri Horowitzu pa gre za presečno množico ali konvergenco nekaj tokov: religija me je začela zelo zanimati že vsaj pred desetimi leti in to ne samo intelektualno, ampak intimno. Začelo me je nekaj nagovarjati, nekako sem se spreminjal. Nevrologi bi rekli, da se je religiozni del možganov aktiviral. Zelo veliko sem bral tako krščansko Biblijo kot Koran in pozneje tudi judovske svete tekste. Zanimali so me monoteizmi. Ne ideja o tem, da je Bog vsepovsod, ampak ta ideja monoteističnega Boga, kjer gredo stvari tudi narobe, stvari se zalomijo. Težave, ki so večje, če imaš enega samega Boga. V politeizmih se z enim bogom skregaš, najdeš drugega ali pa si rečeš, da so vsi barabe.

Zanimali so me monoteizmi, ta ideja monoteističnega Boga, kjer gredo stvari tudi narobe, stvari se zalomijo.

Tu pa je tako, kot če si poročen – rada se imava, prišlo je do težav, zdaj jih morava rešiti. Nisem pa točno vedel, kje sem. Imel sem veliko srečo, da sem imel nekaj zelo kvalitetnih pogovorov z ljudmi, ki so dobri muslimani, dobri katoličani, protestantje in judje.

Za bližino z judovsko identiteto sta pomembna dva dogodka. Imam teto iz Amerike, ki mi je povedala, da imamo v družini neko judovsko linijo po mojem pradedku. Ob tem »odkritju« sem se srečal še z rabinom tukaj v Ljubljani, ki je bil izredno prisrčen in je takrat tudi rekel, da samo judje lahko rišejo tako kot jaz. Sledil je paseh, ki sem ga preživel v judovski skupnosti in se imel res super. Z rabinom imava še vedno stik in prav ceni moje mnenje, tako da je to spoštovanje vzajemno.

Tretja reč pri izbiri imena Horowitz, ki je tipičen judovski priimek, pa je ta, da je v naši družini Horjakov zgodba o neki moji teti, iz Avstralije, ki je imela dovolj denarja, da je raziskovala družinsko zgodovino in obiskala mojega prastrica in deda ter jima razlagala o tem, da naj bi Horjaki po njenem prišli iz mesta Horovice.

Kdor pozorno posluša te zgodbe, ugotovi, da so točno to – zgodbe. In meni je zelo simpatično, da so vse te zgodbe rahlo brezvezne. Z rabinom ne, ker gre za resno prijateljstvo, drugi deli pa ne nosijo substance.

Zakaj verjamem v Boga, v dobro? Ker nimam izbire.

Zakaj verjamem v Boga, v dobro? Ker nimam izbire. To je način, kako artikulirati samega sebe, ampak ne v duhovnem smislu iskanja notranje resnice. Resnica je zunaj. Jaz moram nekaj narediti s tem svetom in zato so pomembne te fasade. In Dr. Horowitz je zelo smešna zadeva, če pogledam neposredne vzroke za izbiro tega imena. Je fasada, za katero sem lahko zgradil trdno konstrukcijo.

Kdo je za vas Bog?

Preprost odgovor je: Bog je sogovornik v molitvi. Bolj zanimivo pa se mi zdi iskati odgovor na vprašanje, kje je Bog. V biblijski zgodbi je Bog poklical Abrahama po imenu in očak je odgovoril: »Tukaj sem.« Nenavadno je, da obstaja v vseh treh velikih monoteizmih ideja odsotnega Boga, hkrati pa vsi hrepenimo po bližini. Kako preseči ta razkorak? Ko nas Bog pokliče po imenu, moramo z Abrahamom odgovoriti: »Tukaj smo.« 

Bolj zanimivo pa se mi zdi iskati odgovor na vprašanje, kje je Bog.

Bog pozna naše ime in prav je, da tudi ljudje spoznamo Božje, a verjamem, da moramo najprej slišati, kako nam na naš »Tukaj smo« odgovori s preprostimi besedami: »Tudi jaz sem tukaj.«

V umetniških krogih se zdi, da vera in družina nista nikakršni vrednoti. Se počutite zato izobčenega? Morda skrivate svoj religiozni del?

Meni outsiderska pozicija zelo ustreza. Outsider v kulturi, v risanju stripov je pomenilo, da si v nekem trenutku iz tega naredil posel. Mene je zelo zanimalo iz stripa narediti uspešen posel in sem bil s tega vidika outsider.

Kar se naučiš, če si religiozen, je, da so ljudje, s katerimi res ni dobro govoriti o religiji in ni produktivno in ni razloga, da jih s tem grozno obremenjuješ.

Je cilj likovne umetnosti lepota? Stripi spodbujajo diskurz, razmišljanje. Morajo biti tudi lepi?

Ta tema me trenutno zelo zanima. Če mojemu početju praviš umetnost, moraš ta izraz zelo široko uporabiti. Američani bi rekli art, a meni je bliže evropski, kontinentalni izraz, kjer umetnost pomeni nekaj višjega, torej – ali nekaj vzvišenega ali pa nekaj tako radikalnega, da spremeni koordinate. Da gre res za neke temeljne razmisleke.

Strip je obrt. Časopisna ilustracija je obrt. Likovno pomeni preprosto artikulacija in reartikulacija vidnega.

Umetnost nima niti približno pritiska na to, da je lepa, čeprav, kadar je njena funkcija postavljati vzvišen horizont, je lepa, kadar pa mora z radikalno intervencijo nekaj šokantnega povedati o nas samih, nam razkriti lastni obraz, pa lahko uporabi sredstva, kjer so izdelki absolutno lahko grdi, celo odurni. Ker je namen takšne umetnosti, da šokira. Strip je obrt. Časopisna ilustracija je obrt. Likovno pomeni preprosto artikulacija in reartikulacija vidnega. Vzamem to, kar je nam vse skupno, in v tem likovnem prostoru predrugačim. Gre za posebno početje, saj obrt ali poklic karikature, likovne satire ne potrebuje oznake umetnosti. Ima svojo funkcijo, ki pa je etična.

Članek lahko v celoti preberete v reviji Božje okolje (03/2024).