Vzemimo si vzgled duhovnika Cirila Čuša iz obmejnih župnij Žetale in Stoperce. Na nedavnem srečanju v cerkvi Sv. Rešnje Telo v Mariboru z naslovom »Odpovedovanje in ljubezen do križa« je pričevalec in duhovnik Ciril Čuš izpostavil sedem točk, ki nam lahko pomagajo, da bi znali odpuščati in bi postali boljši kristjani.

Ciril Čuš prihaja iz kmečke katoliške družine, v kateri jih je zaznamoval alkoholizem očeta. Od očeta je bil velikokrat tepen. Vso to dogajanje znotraj družine je v njem pustilo posledice in travme, na kar je izgubil zaupanje in samopodobo. Pri 10-ih letih je razmišljal celo o samomoru. Jezil se je na Boga, ker se je bal življenja.

Do spoznanja prišel z molitvijo 

Prelomno obdobje zanj je bilo, ko je njegova mati odšla na romanje v Medžugorje. Tudi sam se je navdušil za romanje. Tam je po spovedi začutil mir in rahel Božji dotik. 

Ko je prišel domov, si je Ciril kupil Sveto pismo in ga začel počasi prebirati. Zašel je tudi v cerkev, kjer je pričevala gospa, kako je možu, ki jo je prevaral in tepel, vse odpustila. Gospa je žareče govorila o odpuščanju in Ciril je spoznal, da mora odpustiti očetu, na katerega se je jezil. 

Odločil se je, da bo molil tako dolgo, dokler mu ne bo odpustil. Med molitvijo je spoznal, da mora očetu povedati, da ga ima rad in ga objeti. Takrat se je zgodil živi dotik Boga, v tistem trenutku je Ciril odpustil svojemu očetu. Njegovo življenje se je popolnoma spremenilo, bil je poln življenja. Oče je takrat prenehal z alkoholom in odnosi v družini so se spremenili. Ciril je spoznal, da je odpuščanje Božje delo.

Biti buden nad samim seboj

Ciril poudarja, da je delo na sebi ključnega pomena, čeprav delo na sebi pomeni napor. Biti buden in opazovati, kaj se dogaja s tabo, s tvojimi čustvi, mislimi in željami; to je tisto kar šteje. Ciril je bil »buden« in delal na tem dobri dve leti, vendar se je splačalo, pravi.

Želja

Kako hitro lahko neuresničena želja pripelje človeka do razočaranja? Zakaj se ni zgodilo tako, kot sem si želel? Ciril odgovarja, da je problem v nas samih, ker se nezavestno navežemo na to željo. Pri tem pa se ne vprašamo, ali je to naša volja ali volja Boga.

Sedem točk

Na srečanju v cerkvi Sv. Rešnje Telo v Mariboru z naslovom »Odpovedovanje in ljubezen do križa« je pričevalec in duhovnik Ciril Čuš izpostavil sedem točk, ki nam lahko pomagajo, da bi znali odpuščati in bi postali boljši kristjani.

Srečanje v cerkvi Sv. Rešnje Telo v Mariboru. FOTO: Katja Zver 

1. Mir srca

Kaj je Jezus naredil s križem? Objel ga je. Po krivici so ga obsodili, vse so delali proti njemu, ubili ga bodo, ampak on je objel križ. Pri tej točki naj se vsak vpraša: Kako objamem križ? Ali godrnjam, morda opravljam? Kaj naredim, ko pride trpljenje?

»Vsaka navezanost na stvari dela človeka sužnja.« (Ciril Čuš)

2. Vrednost trpljenja

Zakaj trpim? Če bi človek vedel zakaj trpi, bi lažje nosil križ. Sv. Avguštin pravi: »Ko Bog dopusti trpljenje, potem je Bog zdravilo v tem trpljenju.« Mi pa mislimo, da je to prekletstvo. Podobno pravi tudi sv. Bernard: »Bog se ne jezi, ampak želi rešiti grešnika, ker je naš odrešenik.« Želi nam pomagati, daje nam svojo roko, da bi bili nosilci njegovega življenja. Da bi toliko poskrbeli za notranjost, kot skrbimo za našo zunanjost, bi bili na pravi poti svetosti.

3. Dokaz ljubezni

Največja ljubezen je ljubezen na križu. Trpljenje je preizkus ljubezni. Resnična ljubezen se pokaže v ljubezni. Tukaj sta samo dve možnosti. Ljubiš ali ne ljubiš. Največja ljubezen se v človeku pokaže, ko prostovoljno trpi. Bog je šel na križ za nas, in to je prava ljubezen. Najbolj ugodno prikažemo žrtev za Boga, ko z voljo, srcem in ljubeznijo objamemo križ, ki ga nam je poslal. Pomembno je, da smo potrpežljivi, tudi v trenutku, ko nam ne gre najbolje. Z ljubeznijo lahko nosimo notranje in zunanje križe.

»Pojdi do osebe, ki te je prizadela. Prosi in moli za odpuščanje.« (Ciril Čuš)

Kakor mi odpuščamo, Bog odpušča. Zato je pomembno, da odpustimo osebi, ki nas je prizadela, pa ne glede na to, kaj je storila. Pokažimo več ljubezni, ki je močnejša od smrti.

Pomembno je vaditi potrpežljivost. Posebno takrat, ko smo bolni. Takrat, ko smo bolni smo zelo razdražljivi. V nas je napetost, ki vre in ne neha. Takrat se moramo ustaviti in razumeti Jezusovo trpljenje. Naučiti se je potrebno trpeti skozi Boga, pravi Sveto pismo. Svetniki sprejemajo trpljenje in težave kot Božjo naklonjenost. Kaj pa jaz, ko se srečam s trpljenjem? Kako ga sprejemam?

4.Trpeti pomeni moliti

V trenutku trpljenja je najboljša molitev predati se v Božjo voljo. Tako, kot se dete, ki se rodi, preda materinim rokam, se predajmo mi v Božje. Ko si bolan, samo stopi v Božjo prisotnost, to naredi z ljubeznijo, zaupanjem in popolno predajo. Mi se bojimo neznanega; bolezni in smrti, vendar ko je povezava z Bogom močna, se nam ni treba bati.

»V razdraženosti in jezi ni dobro govoriti, ker povemo stvari, ki najprej zaprejo nas, potem druge. Če zaprejo nas, zaprejo tudi odnos do Boga.« (Ciril Čuš)

5. Izvir zaslug 

Sv. Terezija pravi: »Kdor želi biti popoln, mora paziti, da nikoli ne pove niti ene same besede o tistem človeku, ki mu je naredil krivico.« Sprašujemo se, ali je to sploh možno? Vsi svetniki so doživljali preganjanje, krivico in križe, zato naj nam bodo zgled.

6. Duhovna suša 

Duhovna suša je notranja praznina. Za pravega kristjana ni prave duhovne suše, pravi Ciril. Ko dobiš občutek, da te je Bog zapustil, se motiš. Bog je pot, resnica in življenje, ki bo z nami do konca sveta. Če bomo to nosili v sebi, ne bodo doživeli suše, saj je Bog z nami. Ravno v trpljenju se pokaže, koliko smo zares združeni z Bogom.

»Če imamo radi Boga, si bomo zanj vzeli tudi čas.« (Ciril Čuš)

7. Čas smrti

Trenutek smrti. V tem času je najpomembnejše, da se predamo Božji volji. Na naši življenjski poti so nenehni viharji. Sv. Alojzij Gonzaga pravi: »Sedaj sem, vendar upam in se predam Božji volji.« Smrt so vrata za večno življenje.