Kot otrok nisem bil ravno družabne sorte pobalin. Raje sem se držal zase. V šoli sem si nakopal cel kup aktivnosti, tako da so bili moja družba v veliki meri sošolci v razredu, glasbeni šoli, krožkih … Svojih staršev sicer ne štejem kot verne, morda niti ne kot folkloriste, čeprav za veliko noč vedno prav zadiši. Pa vendar, starša sta se odločila, da sem krščen in da sem obiskoval verouk. Dolgo časa je bil moj moto obiska verouka: »Odpikam birmo, potem pa čav!« In potem se je začelo dogajati. V času, ko sem se pripravljal na Sv. Duha, se je v meni nekaj premaknilo. Po birmi sem še kar hodil k verouku. In potem še k mladinskemu verouku. In tam srečal skupino, kjer sem se počutil domače. Sprejeto. Srečal sem svojo prvo skupnost (ter tam kasneje spoznal tudi svojo ženo). Ljudje kot socialna bitja vedno čutimo potrebo po sprejemanju, po odobravanju. In tam, kjer to začutimo, se tudi razcvetimo. Takrat sem prvič ugotovil, kako pomembna je zame neka skupnost, občutek pripadnosti. Da sem o...