Zavetnik: Malih Jezusovih bratov in sester.

Božji služabnik Charles de Foucauld, redovnik puščavnik, ustanovitelj »malih Jezusovih bratov in sester«, goduje 1. decembra

Rojen je bil 1858 v Strasbourgu v Franciji in kmalu postal sirota. Kot otrok je bil zelo veren in pobožen, kasneje pa je vero izgubil in živel precej razbrzdano življenje. Prijavil se je za službo v vojski, ko pa je v Maroku doživel spreobrnjenje, je vstopil k trapistom in nekaj časa preživel med njimi. Pozneje se odločil za še bolj radikalno uboštvo in preživel tri leta kot puščavnik v Nazaretu, nato pa odšel v Saharo, kjer je misijonaril med tamkajšnjimi plemeni ter živel v popolni revščini. Njegov ideal je bil najpopolneje posnemati Jezusa v njegovem skritem življenju v Nazaretu. Prvega decembra 1916 so ga ubili roparji.

»O ljubljena Mati, ti ki si tako lepo nosila Jezusa, nauči nas, da ga bomo tudi mi znali nositi v sebi. Ko prejemamo sveto obhajilo, je Kristus v nas, kakor je bil v tebi, s svojim telesom. Vedno je v nas, kakor je bil tudi v tebi, s svojim božanskim bistvom. Nauči nas, da ga bomo nosili z isto ljubeznijo in zbranostjo, z istim notranjim gledanjem, z istim neprestanim češčenjem kakor ti …«

»Moj Bog, ti praviš, da ni treba opravljati ustnih molitev, če hočemo moliti; zadostuje govoriti s teboj na znotraj z miselno molitvijo. O Jezus, daj, da bom znal ljubiti in vsak dan opravljati tako samotno in skrito molitev, ki jo vidi samo naš nebeški Oče in pri kateri smo čisto sami z njim … skrivnosten in prijeten pogovor, v katerem svobodno izlijemo svoje srce, daleč od vseh radovednih oči.«

»Jezus, ti si vedno z nami v sveti evharistiji; daj, naj bomo tudi mi vedno s teboj, naj ti delamo druščino pred tabernakljem in naj ne izgubimo po lastni krivdi niti enega trenutka, ki ga prebijemo pri tebi … Ti, naš ljubljeni Jezus, naše vse, si tam; vabiš nas, naj ti delamo druščino; ali ne bi morali kar planiti k tebi? Ali naj tudi en sam trenutek, ki bi ga lahko preživeli pri tebi, zapravimo kje drugje?«

»O Jezus, naj te posnemam. Skrb za zveličanje ljudi naj bo tudi moje življenjsko delo … Gospod, vžgi v meni silno željo po rešitvi duš. Daj, naj vse urejam in delam samo za to, blaginja duš naj ima prednost pred vsem drugim …«

»Gospod Jezus, oblikuj moje misli, oblikuj moje besede.«

»Kadar pride k nekomu Jezus, pride z njim tudi križ.«

»Kar zadeva ljubezen, ki jo ima do nas Jezus, nam jo je dovolj dokazal, da lahko vanjo verjamemo, ne da bi jo občutili; občutiti, da Ga ljubimo in da nas ljubi, to bi bila nebesa: nebesa pa - razen redkih trenutkov in izjem - niso za na zemljo …«
Kako čudovit je Bog v svojih svetih in kako izvirno zna nagovoriti človeka, se lepo pokaže v v življenju blaženega Karla de Foucaulda. Ko je ta svoja »najlepša« leta zapravil z lahkomiselnim in razuzdanim življenjem, so mu spreobrnjenje »izmolili« muslimani. Po njihovem zgledu se ga namreč Bog dotakne tako močno, da začne z vsem svojim bitjem oznanjati evangelij »do norosti«. V navidezni samoti in osamljenosti, ko se zdi, da za njim ne bo ostalo tako rekoč nič, začne njegova krvava žrtev počasi, a vztrajno kliti, se razcvetati in danes rojeva čudovite sadove v njegovih »malih bratih in sestrah« po vsem svetu.
Blaženi Karel de Foucauld, redovnik, duhovni pisatelj

Ime: Pri krstu je dobil ime Charles Eugenie. Ime Karel razlagajo iz starovisokonemške besede karl v pomenu »mož, soprog«, Evgenij, Evgen pa iz grškega pridevnika eugenes »blagoroden, plemenitega rodu«.

Rodil se je 15. septembra 1858 v Strasbourgu v Franciji,

umrl pa 1. decembra 1916 v Tamanrassetu v Alžiriji.

Družina: Rojen je bil v aristokratski družini, vendar je pri šestih letih postal sirota, tako da je njega in njegovo sestro Marijo vzgajal stari oče.

Skupnost: 16. januarja 1889 je vstopil k trapistom, ki pa jih je po dolgih notranjih bojih in iskanju kasneje zapustil in zaživel popolno uboštvo. Ustanovil je male Jezusove brate in male Jezusove sestre, ki pa so zaživeli šele po njegovi smrti (1933 in 1939). Oboji živijo v uboštvu in evangeljski radikalnosti ter želijo posnemati ponižno in skrito Jezusovo življenje med ljudmi na robu družbe.

Delovanje: Charles je bil najprej častnik, vendar so ga iz vojske odpustili zaradi neprimernega vedenja. Nekaj časa je živel kot pustolovski raziskovalec in prevajalec v Afriki (Alžirija, Maroko), nato pa je doživel spreobrnjenje, vstopil v samostan, vendar ga je po sedmih letih zapustil. Poromal je v Sveto deželo in v Nazaretu tri leta živel puščavniško življenje. Leta 1901 je v Franciji prejel mašniško posvečenje, nato pa odšel v alžirsko Saharo in misijonaril med tamkajšnjimi plemeni.

Duhovnost: Temelj njegove duhovnosti, ki jo je prenesel tudi na svoje ustanove, je tesna povezanost z Jezusom v evangeliju, evharistiji in na križu. S svojim življenjem v popolni revščini in preživljanjem z delom svojih rok je želel pričevati o Jezusovi ljubezni med najbolj ubogimi in zapuščenimi brati.

Zavetnik: Malih Jezusovih bratov in sester.

Upodobitve: Na zanj najbolj značilnih fotografijah vidimo moža z brado in kratko ostriženih las v prepoznavni obleki malih bratov: bel habit, prepasan z usnjenim pasom in rožnim vencem ter z izvezenim rdečim srcem in križem na prsih.

Smrt: V Hoggarju v Tamanrassetu ga je na pragu njegovega skromnega bivališča ubila roparska tolpa Tuaregov. Njegov grob je v puščavi v El Ménia v Alžiriji.

Beatifikacija: Za blaženega ga je 13. novembra 2005 razglasil papež Benedikt XVI.

Goduje: 1. decembra.

Misel: »O ljubljena Mati, ti, ki si tako lepo nosila Jezusa, nauči nas, da ga bomo tudi mi znali nositi v sebi … Kadar pride k nekomu Jezus, pride z njim tudi križ.«

Splet: www.charlesdefoucauld.org; www.brothercharles.org; www.malesestre.si