Pozorni bralci Družine (zlasti priloge Slovenskega časa) Chantal Delsol že poznajo, in sicer kot avtorico knjige Sovraštvo do sveta (Družina, 2019), ki jo je prevedla Jasmina Rihar. Pokojna kolegica je s francosko filozofinjo, ki s svojimi premisleki »plava« proti večinskemu toku, pripravila tudi odmeven intervju, ki smo ga objavili prav v Slovenskem času (januar 2021). Isto leto pa je Delsolova izdala novo knjigo z naslovom La Fin de la Chrétienté (Konec krščanske civilizacije), v kateri med drugim analizira proces vnovične poganizacije Zahoda. O tej tematiki so lani pisali na spletnem portalu The European Conservative, del prispevka pa je bil tudi pogovor s Chantal Delsol, v katerem so – če to navedemo kot dodatno zanimivost – omenjeni misleci, ki jim v slovenski javni prostor vrata odpira prav založba Družina (Rod Dreher, Roger Scruton, Tom Holland …). Razlog več, da nekaj misli iz tega intervjuja ponudimo v branje. Prvi razlog pa je seveda ta, da je nova knjiga Chantal Delsol nedavno pri založbi Družina izšla tudi v slovenskem prevodu z naslovom Konec krščanske civilizacije.  

Takoj ko se pojavi dvom ali nezainteresiranost za prevladujočo krščansko religijo, znova vznikne skušnjava poganstva.

Pišete, da se Zahod znova poganizira. Kdaj ste prvič zaznali ta trend? In kam bi kronološko umestili konec krščanske dobe?

Poganstvo, vera v imanentne bogove, ni nikoli popolnoma izginilo iz krščanske pokrajine. Ti bogovi se naravno pojavljajo v človeškem umu in domišljiji. Krščanstvo jih je postavilo v ozadje in jim odvzelo legitimnost, ni pa jih uspelo izničiti. Navedemo lahko številne miselne šole in zahodne avtorje, ki jih je zamikalo takšno razmišljanje, od prostozidarstva do new agea, od Spinoze do Nietzscheja. Max Weber je v knjigi Znanost kot poklic opisal te bogove, ki prežijo v kotu; še vedno so tu in so se pripravljeni vrniti ob najmanjšem znamenju šibkosti transcendentnega monoteizma. Takoj ko se pojavi dvom ali nezainteresiranost za prevladujočo krščansko religijo, znova vznikne skušnjava poganstva. Preberite na primer Montaigna. Verjamem, da že od renesanse dalje mnogi avtorji v krščanskih deželah niso bili več verni, čeprav svojih dvomov niso mogli odkrito izraziti. Toda razpoke so postale večje pred nekaj stoletji, številne revolucije v 18. stoletju pa so pospešile proces vnovičnega poganstva.

Poganska družba pripada velikemu Panu, bogu spolnosti in nasilja. V tem pogledu naše družbe znova postajajo poganske.

Katere očitne znake vnovične poganizacije vidite?

Če je poganstvo opredeljeno kot vera v svet, poln imanentnih bogov, lahko rečemo, da v to miselnost morda sodi okoljevarstvo. Živali, rastline in naravne prvine na splošno pogosto veljajo za svete in so celo oboževane. To sedanje prepričanje se sicer razlikuje od tistih, ki so bila pred krščanstvom, pa vendar – gre za vračanje k češčenju svete narave. Poleg tega se to, kar imenujemo pogansko, nanaša na družbe s pragmatično in posledično moralo, za razliko od krščanskih, judovskih ali islamskih moralnih kodeksov, ki temeljijo na nespremenljivih presežnih načelih. Poganska družba pripada velikemu Panu, bogu spolnosti in nasilja. V tem pogledu naše družbe znova postajajo poganske. Ne gre za to, da bi ne imeli morale, toda naša morala ni več zasidrana v absolutnih načelih. Naša načela so zdaj pragmatična in posledična. V poganskih družbah se religije ukvarjajo le z obredi, država pa odreja in ureja moralo. To je tisto, kar imamo danes pred očmi v postmodernih zahodnih družbah.

Ko naša religija, ki se je uveljavila kot večinska religija, sčasoma izgine, se primitivno nasilje znova pojavi samo po sebi.

Ali menite, da so vzpon poganskega desničarstva /t. i. alt-Right/, vse večja priljubljenost izrazito poganskih glasbenih zvrsti, kot je »dark folk«, in zanimanje za vikinško kulturo simptomi postkrščanske dobe? Ali pa so to le modne muhe?

Res je, to zanimanje narašča v številnih kulturnih tokovih, v »gotskih« skupinah in številnih drugih podobnih pojavih. Ta kult nasilja se po moji presoji ujema s tem, kar lahko imenujemo »vrnitev velikega Pana«. Nasilje je naravno, živalsko stanje človeštva. Oblasti ga kaznujejo in monoteistične religije ga udomačujejo. Ko pa naša religija, ki se je uveljavila kot večinska religija, sčasoma izgine, se primitivno nasilje znova pojavi samo po sebi. Zato so mnogi kristjani, ki so sicer zapadli v skepticizem in pomanjkanje vere, cenili krščansko civilizacijo vsaj kot način preprečevanja brutalnosti v družbi. Tako je bilo denimo pri /francoskem filozofu Charlesu/ Maurrasu, ki je to povzel po Machiavelliju.

Poganstvo v novem pomenu besede pomeni konec uporabe krščanskih načel in vrnitev k načelom užitka, ki temeljijo na pragmatizmu.

Mary Eberstadt v knjigi How the West Really Lost God (Kako je Zahod zares izgubil Boga) vzpostavlja teorijo, da je sekularizem posledica seksualne revolucije in ne obrnjeno. Kako je spolna revolucija povezana z novo poganizacijo?

To ni moje stališče. Menim, da so naše družbe ohranjale zahtevne običaje, dokler so ljudje verjeli v temeljna načela, ki so vzpostavljala te zahteve, oziroma vsaj dokler so navade, ki so jih te zahteve gojile, ohranjale institucije in običajna praksa.

Kljub temu so se prepričanja pod njimi krhala. Tako so ta pričakovanja še naprej obstajala brez legitimnosti: zgradba se je nekega dne pač morala zrušiti. V Franciji je v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja na primer z javno peticijo manifestiralo več sto žensk, ki so se hvalile, da so opravile splav /t. i. Manifeste des 343 iz leta 1971; op. B. Š:/. Vse se je nenadoma obrnilo na glavo, saj globoko v srcu mnogi niso več verjeli. Spolna revolucija v bistvu pomeni odpravo načel, kot so sveta zvestoba, dostojanstvo človeka, ki ga je ustvaril Bog, in pomen obljube, ne pa pogodbe. Namesto tega je bila za sveto razglašena absolutna svoboda posameznika, ki nam je dala geslo »moje telo pripada meni«. Postmoderna poganska družba ni obnova starih poganskih družb, ki so bile celostne in so imele na splošno »patriarhalno ureditev«. Pač pa poganstvo v novem pomenu besede pomeni konec uporabe krščanskih načel in vrnitev k načelom užitka, ki temeljijo na pragmatizmu.

Krščanstvo nikakor ne more biti panteistično, saj razglaša, da je Bog presežen in da v imanentnem svetu ni drugih bogov.

Številni zgodovinarji, med njimi tudi Tom Holland /tudi pisec knjige Vladavina (Družina, 2022), v kateri piše od tem, »kako je krščanstvo preobrazilo svet«; op. B. Š./ menijo, da današnje »prebujenstvo« preživi le tako, da si izposoja temeljne koncepte iz krščanstva. Ali bi bila nova civilizacija, o kateri pišete, neke vrste »krščanski panteizem«, s katerega bi slekli osrednje krščanske zgodbe, ohranili pa nekatere njegove ključne koncepte?

Najprej bi morala brati Toma Hollanda! Po mojem mnenju lahko o »krščanskem panteizmu« govorimo le zato, da barvito opišemo nekatere tokove današnje sinkretistične misli. A to je tako ali tako oksimoron, nesmisel! Krščanstvo nikakor ne more biti panteistično, saj razglaša, da je Bog presežen in da v imanentnem svetu ni drugih bogov. Po drugi strani pa si naše družbe izposojajo krščansko moralo – vsaj temeljno ozračje njene morale –, čeprav jo poganizirajo. Ozračje krščanske morale pa so blagost, usmiljenje in izredna prizanesljivost, ki jih kaže Jezus. Vsa naša sodobna morala izhaja iz tega izročila: kult žrtve, enakopravnost, zavračanje ponižanja. Vsemu temu je zdaj odvzeta presežnost in to spremeni vse. Brez jamstva izpolnitve v večnosti je treba ta načela uresničiti tukaj in zdaj, zaradi česar postanejo groteskna. Zato je Chesterton dejal, da je naš svet poln starih krščanskih kreposti, ki so ponorele – še posebej zato, ker izbris naših dvatisočletnih religij odpira prostor morali, ki se nagiba k temu, da sama postane religija. Danes imamo izkušnjo svete morale, ki jo razglašajo in narekujejo vladajoče elite.

Po mojem mnenju je judovsko-krščanska civilizacija prinesla tri velike dosežke za človeštvo: idejo univerzalne resnice, napredek v zgodovini in svetost človekovega dostojanstva.

Komentatorji, kot so Douglas Murray, Roger Scruton in Niall Ferguson, so izrazili zaskrbljenost, da krščanska načela, kot je svetost človeškega življenja, ne bodo dolgo preživela smrti krščanstva. Kaj menite vi?

Strinjam se s tem pomislekom. Po mojem mnenju je judovsko-krščanska civilizacija prinesla tri velike dosežke za človeštvo: idejo univerzalne resnice (zato se je na Zahodu razvila znanost), napredek v zgodovini (ki vodi k izboljšavam) in svetost človekovega dostojanstva (zaradi česar smo bili prva civilizacija, ki je odpravila suženjstvo in emancipirala ženske). Menim, da so rezultati teh treh dosežkov s padcem krščanske civilizacije resnično ogroženi. Vidimo zaton univerzalizma in celo napade na znanost. Vidimo razraščanje apokaliptičnih strahov, na primer v ekološkem aktivizmu. Ti ljudje verjamejo, da se vračamo v kaos in krožnost časa. In ne moremo zanikati, da je splav, vsaj kadar ga opravijo v zelo pozni nosečnosti, napad na svetost človeškega življenja. Menim sicer, da bo tretji dosežek trajal najdlje zaradi travme, ki jo je povzročil holokavst. Nikoli pa ne smemo pozabiti, kako paradoksalna je pravzaprav ta zgodba: krščanska stoletja so bila zaznamovana s pokoli, včasih storjenimi v imenu Cerkve, in vendar je holokavst na Zahodu tako travmatičen dogodek – kar za podobne dogodke v Aziji nikakor ne velja – prav zaradi naših judovsko-krščanskih korenin.

Naj kristjani znova spreobrnejo svoje družbe, šele potem naj jim predlagajo življenje po krščanskih krepostih.

Kako naj se kristjani odzovemo na to novo stvarnost? Kako naj se soočamo s kulturo, ki nas obdaja?

Nič drugega nam ne preostane, kot da živimo po svojih prepričanjih kot zanesljive in zgledne priče. Ne gre za vprašanje usode, temveč za vprašanje prepričanja. Morda vas bo moje mnenje presenetilo, vendar se mi zdi prepoved splava v družbi, kjer večina niso kristjani, nespretna in prinaša le nasprotne učinke. Ali boste vsilili poroko ljudem, ki ne verjamejo v zvestobo? Ali boste prepovedali splav ljudem, ki ne verjamejo v dostojanstvo zarodka? To je vsiljevanje prepričanj, kar je še posebej neumno. Naj kristjani znova spreobrnejo svoje družbe, šele potem naj jim predlagajo življenje po krščanskih krepostih.

Nihče nam ne preprečuje, da bi udejanjali lastna načela zvestobe in spoštovanja posameznika. Nismo žrtve!

Ali naj kristjane skrbi predvsem »mehka marginalizacija« ali »trda diskriminacija« in preganjanje? Kakšen je vaš pogled na stališče Roda Dreherja v knjigi Ne živite od laži (slovenski prevod Družina, 2021; op. B. Š.), namreč da se bodo kristjani soočili s podobnimi razmerami, kot so bile nekoč za železno zaveso?

Mislim, da Rod pretirava. O tem sva se že večkrat pogovarjala. Totalitarne so tiste družbe, v katerih te lahko policija brez razloga zgrabi in za dvajset let odvleče v kazensko taborišče. Mi pa nismo preganjani. Izogibajmo se prepričanju, da smo zato, ker ne upravljamo več družbe, že zasužnjeni. Seveda, očitno je, da naša prepričanja in načela več ne vodijo družbe, v kateri živimo. Toda nihče nas ne sili, da bi živeli kot pogani. Nihče nam ne preprečuje, da bi udejanjali lastna načela zvestobe in spoštovanja posameznika. Nismo žrtve!

Seveda pa je glavno vprašanje, ki se nam poraja, vprašanje prenosa teh načel in vzgoja naših družin. To je zelo zapleteno vprašanje, saj želite zaščititi svojo družino tako, da bodo vaši otroci delili vaša načela, hkrati pa ne želite, da bi se morali zaradi tega zateči v »oblegano trdnjavo«. Zato je treba na ta vprašanja odgovarjati od primera do primera, pri čemer naj nas vodi preudarnost.