Gre za neprecenljivo izgubo za celotno slovensko jezikovno skupnost, kaj šele za slovensko skupnost na avstrijskem Koroškem. Slednji se s tem režejo korenine, saj možnost študija slovenskega jezika na lokalni univerzi jeziku zagotavlja ustrezen prestiž, hkrati pa omogoča neposredno raziskovanje ter spremljanje aktualne jezikovne situacije in potreb uporabnikov. Odslej te možnosti ne bo več! Vertikala možnosti izobraževanja v slovenskem jeziku in o njem od vrtca do vključno magistrskega študija na avstrijskem Koroškem je pretrgana; študij slovenistike bo del t. i. interdisciplinarnega programa Čezmejne študije (Cross-Border Studies), ki pa ob najboljši kombinaciji izbranih predmetov pokriva največ 80 odstotkov vsebin prejšnjega študijskega programa. Interdisciplinarni program je seveda dobrodošel, saj gre za prepletanje znanj z različnih področij, tj. ekonomije in podjetništva, geografije, zgodovine, medijskih in komunikacijskih ved, a se lahko uspešno razvija le na trdnih temeljih posameznih disciplin, torej ob ohranitvi magistrskega študija slavistike. (Ne)obstoj slednjega je simbolnega pomena!

Odločitev je težko razumeti tudi v kontekstu zavez Republike Avstrije k uresničevanju Evropske listine o regionalnih ali manjšinskih jezikih, saj v resnici pomeni zniževanje že uveljavljenih standardov. Dogajanje je vse prej kot nedolžno in sprašujem se, koliko se tega zavedamo. V imenu internacionalizacije se namreč tudi v Republiki Sloveniji, kjer je slovenščina kot uradni jezik na njenem območju ustavna kategorija, v praksi prav po tihem slovenščina izriva iz najbolj prestižnih položajev; slišim, da je po novem tudi na nekaterih nejezikovnih študijskih smereh slovenskih fakultet mogoče oddati diplomsko delo v neslovenskem jeziku!

A pojdimo nazaj na avstrijsko Koroško in Štajersko. Koliko pravzaprav vemo o življenju slovenske skupnosti za Karavankami? Česa se o Slovencih in slovenščini na avstrijskem Koroškem in Štajerskem naučimo v času obveznega izobraževanja? Koliko podatkov o življenju in delu te slovenske skupnosti je v naših šolskih učbenikih za slovenščino in zgodovino? Katera slovenska zemljepisna imena na avstrijskem Koroškem in Štajerskem spoznamo v času izobraževanja, npr. pri geografiji? Koliko in kaj o dogajanju in življenju tega dela slovenske skupnosti izvemo iz slovenskih medijev? Na zastavljena vprašanja si lahko odgovorimo s samorefleksijo: Koliko slovenskih zemljepisnih imen (mest, naselij, hribov ipd.) za Karavankami znam našteti? Katera imena slovenskih avtorjev, glasbenikov, kulturnih delavcev, gospodarstvenikov, duhovnikov, slovenskih ustanov na avstrijskem Koroškem ali Štajerskem poznam? Ali kdaj, ko grem v te kraje, uporabljam slovenščino? Sem opazil tudi kraje z dvojezičnimi napisi? Kako pa sam govorim, pripovedujem o tamkajšnjih ljudeh in krajih? Mi najprej pride na misel Villach ali Beljak, Klagenfurt ali Celovec, Graz ali Gradec …

Predzadnjo julijsko nedeljo me je pot zanesla v Sele in kočo pod Košuto. V kraje, kjer je zgolj zaradi zavzetih in pokončnih Slovencev v sicer prekrasni, a divji in neusmiljeni naravi preživela slovenska beseda. Gre za občino v severnem delu Karavank na avstrijskem Koroškem ob meji s Slovenijo, tudi zaradi geografske odmaknjenosti včasih poimenovano kar Selska republika, z najvišjim deležem slovensko govorečih v Avstriji. Po ljubeljskih klancih je pot najprej vodila do Borovelj, rojstnega kraja Romana Verdela, slovenskega rojaka, glasbenika, kulturnega in političnega delavca, ki je svoje življenje in delo posvetil skrbi za koroške Slovence. V Bajdišah so iz cerkve ob cesti zvenele orgle in cerkveno petje v slovenskem jeziku; šele pozneje, zvečer, ob vračanju s Sel – Zvrhnjega Kota sva postala še pred cerkvenimi vrati in prebrala oznanila v slovenščini. Zjutraj se je mudilo naprej, do Sel – Fare, kjer so bližnje gore razprle svoja naročja: Grlovec, Setiče, Ojstrc, Kravji vrh ter Košuta s Košutnikovim turnom na jugu. Na poti po dolini v smeri proti Železni Kapli so pozdravljali kažipoti domačij s slovenskimi priimki: Olip, Kelih, Oražem idr., domov slovenskih družin, današnjih stebrov slovenskega kulturnega življenja na avstrijskem Koroškem.

Pot do koče pod Košuto se je počasi vzpenjala po ovinkasti cesti z razgledom po dolini. V bregu nad zaselkom Sele – Košuta sva postala ob zanimivem pročelju hiše, s katere so naju pozdravljali portreti znanih osebnosti, Jamesa Deana, Elvisa Presleyja idr., ko naju je nagovoril zanimiv gospod z malce nagajivim iskrivim pogledom. »Hm, da ne smeva gledati, pravi!?« »Ampak če vidiva,« sem morala takoj glasno izraziti svojo misel! Gospod se navihano zasmeje in že uho poboža koroška slovenščina. Kako je gradil po dolini, vse do Celovca, a se je vrnil. Portrete pa mu je naslikal dve leti starejši prijatelj. Bi jih rad tudi v hiši, a ne ve, če bo prijatelj še zmogel … leta so tu. Ja, težko postaja življenje. Ne vemo, kaj nas čaka. In tole zlo, tole dogajanje v Ukrajini. Vse se draži … Na videz preprosto kramljanje, a ko smo se že davno razšli in sem grizla pot v breg, me je še spremljal odmev prijazne koroške besede. Čeprav tega ni naravnost izrekel, je iz njegovih besed vela neskončna ljubezen do rodnega kraja in slovenske besede.

Sele so leta 1943 plačale krvavi davek: med žrtvami montiranega političnega procesa je bilo kar osem Selanov in Selank, ki so bili zaradi svoje pokončnosti ter zvestobe rodu in slovenski besedi obsojeni na smrt z obglavljenjem.

Kljub veličastni lepoti nedeljskega dneva se je vame tisti večer zajedla čudna bol. Čeprav so bili ob poti ves čas dvojezični napisi, npr. opozorilo pred nevarnostjo plazov, oznaka gorske učne poti, opozorilo na živino na paši ter krajevna oznaka Sele – Košuta, slovenske besede pozneje nisem več slišala.