FOTO: Jana Jocif.

Aleš Kacin ima v Žireh butično čevljarsko delavnico AK Alojz Karner, v kateri oživlja tradicionalno čevljarsko obrt. Vsak par njegovih čevljev je izdelan po meri, v celoti ročno, po starih metodah. Ker je iz naravnega usnja, se popolnoma prilagodi stopalu in je izredno trpežen.

Tradicionalnemu znanju žirovskih čevljarjev, ki so bili od nekdaj znani po izdelavi močnih in trpežnih čevljev, Aleš, ki je po poklicu arhitekt, dodaja nekaj sodobne arhitekturne premišljenosti in estetike. Čudovit preplet preteklosti in sodobnosti navduši vsakega obiskovalca njegove delavnice.

Prve so bile kopačke

Čevljarstvo je bilo na Žirovskem pomembna gospodarska panoga že vse od konca 19. stoletja. Pred prvo svetovno vojno je čevlje izdelovala cela vrsta obrtnikov, mojstrov, pomočnikov in vajencev. Leta 1947 so ustanovili Tovarno športnih čevljev Žiri, ki se je kasneje preimenovala v Alpino.

V Alpininih čevljih so vrhunski športniki stopali na najvišje vrhove sveta in osvajali medalje na svetovnih prvenstvih ter olimpijskih igrah. V Alpini se je zaposlil tudi Alešev stari oče Alojz Karner.

Tako kot večina Alpininih delavcev je imel Alojz Karner čevljarsko delavnico tudi doma. Delal je različne čevlje: od gojzarjev, škornjev, do modne obutve, predvsem zahtevnejše, ki je ni bilo v serijski proizvodnji.

Aleš se spominja, da mu je ata naredil čevlje za birmo in razne druge posebne priložnosti. »Leta 1987, ko sem se rodil, se je ravno upokojil in je imel še več časa za to. Večkrat sem mu delal družbo v podstrešni delavnici.«

Ko se je Aleš vpisal v Srednjo šolo za oblikovanje in fotografijo, je začel razmišljati, da bi se skupaj z atom tudi sam lotil izdelave čevljev. »Najin prvi skupni projekt so bile te kopačke,« pokaže nogometni čevelj. »Takrat sem treniral nogomet in tele so zdržale veliko tekem.«


FOTO: Jana Jocif.

Zadnji atovi bulerji

Da bi bil čevljar, ga sicer v tistem času ni prav nič mikalo. »V svojem okolju sem videl, kako trd kruh je to. Industrijska proizvodnja v tovarni je nekaj povsem drugega od romantične predstave, ki jo ima marsikdo o čevljarskem poklicu. Delavci se dan za dnem ukvarjajo le z eno fazo izdelave čevlja.«

Med srednjo šolo je nekoč šel za tri tedne na počitniško delo v Alpino. »Notranji čevelj sem dajal v pancar na roko, zelo zahtevna faza. Slediti moraš normi, roke se pri tem hitro ranijo. Med tistimi počitnicami sem si denar služil še z grafičnim oblikovanjem in ugotovil, da je to precej bolj perspektiven posel.«

A zanimanje za čevlje je ostalo. Konec srednje šole je Aleš ata prosil, če bi mu izdelal zimske čevlje, bulerje, in mu ob tem opisal celoten postopek izdelave. Obiskoval ga je in s kamero snemal delovni proces. Alojz Karner, ki je bil tudi kadilec, je bil takrat že resno bolan na pljučih. Aleš se spominja, da je bila nedelja, ko je šel k njemu iskat izdelane bulerje.

»Obut sem bil v skejterske adidaske in ata je negodoval, da to, kar imam obuto, ni nič. 'Kako je to narejeno,' se je nasmihal in zmajal z glavo.« Naslednjo soboto je umrl. Tako so zadnji čevlji Alojza Karnerja pristali v Aleševih rokah, kot nekakšen tih znak, da bo tam nekoč oživela tudi dolgoletna čevljarska tradicija.


FOTO: Jana Jocif.

Ko gojzar postane prestižen čevelj

Po atovi smrti je šel Aleš študirat arhitekturo in čevlje za kakšnih osem let postavil na stran. Sledili sta dve študijski izmenjavi: najprej v Oxfordu, kjer ga je zelo nagovorila močna britanska tradicija izdelovanja čevljev, nato pa še v Trondheimu na Norveškem, kjer je eno leto opravljal arhitekturno prakso.

»V tujini se je v meni spet zbudila močna želja po izdelovanju čevljev. Ko sem se vrnil domov, sem šel po orodje v atovo delavnico in poiskal mojstra, ki bi mi lahko pomagal pri učenju in delu.«

Sčasoma si je Aleš svojo delavnico uredil v domači garaži in nam jo ob obisku tudi temeljito razkazal. Tu stoji stojalo z usnjem, ki ga največ kupuje v Italiji, večji paket pa je pred leti dobil tudi iz Alpine, ko so pospravljali stare zaloge. Za en par čevljev ga porabi skoraj kvadraten meter!

Na drugem stojalu so kopita, na steni visi nešteto krojev. Te Aleš izriše sam. Tu so različni šivalni stroji, obvezna dreta in drugi sukanci. Najraje šiva s singerico, seveda še táko na nožni pogon, na njej pa sveti atova stara, iz različnih delov sestavljena lučka.


Celoten članek je bil objavljen v jesenski izdaji revije Praznična. Revijo lahko prelistate TUKAJ.

Letna naročnina je 19,60 evra. Cena posamezne številke je 4,90 evra. Hitra pot do naročila: narocila@druzina.si, 01 360 28 28.