Prvič, da so bili po naravni poti spočeti kar štirje fantki, da jih je mamica, v teh časih, ko je redukcijski splav norma, sploh srečno donosila, za povrhu pa so jima starši izbrali še imena, ki nagovarjajo že samo s tem, da so. Imena evangelistov, čudovito. Pričakovati kar štiri dojenčke mora biti nekaj prelepega.

Preberite tudi: V ljubljanski porodnišnici so se razveselili rojstva četverčkov (z imeni evangelistov)

Pri nas čakamo enega dojenčka, pa je vzdušje okoli mene ves čas na nekem drugem nivoju kot po navadi. Vsak se me razveseli, ko me vidi s trebuščkom, se mi nasmiha, mi čestita, me boža, blagoslavlja. Tu na Portugalskem, kjer že leta preživljamo božič, pa še toliko bolj. Kamorkoli pridemo, smo »unikatni«, če tako rečem. Tudi, ko pridemo v cerkev. To me vedno znova preseneti in iskreno povedano globoko razžalosti. Naj bo maša ob 9. ali 11. uri, v mestu ali na vasi, pogosto je v cerkvi tako malo otrok, da jih lahko prešteješ na prste ene roke. Tako smo mi s tremi otroki in mojim trebuščkom prava atrakcija. Zaskrbljujoče je, da ni v naši ulici, kjer je okoli dvajset hiš, nobenega otroka, a bolj kot to me boli, da ni otrok v cerkvi. Da izstopamo med kristjani.

Meni problem demografije vsako leto tako jasno skoči pred oči, ko zamenjamo državo, da ga res ne morem spregledati. Priznam, da mi je vzelo sapo, ko sem te dni slišala, da je v zgolj dveh letih tudi v Sloveniji upadlo število rojstev za, če preračunamo na šolske razrede, 140 razredov. Obenem pa s postopki splava izgubimo še dodatnih 160 razredov otrok na leto. In ko vidim to opustošenje po portugalskih cerkvah, ulicah, mi je jasno, kam drvimo, če ne bomo vsi, tudi kristjani resno vzeli svarila tistih, ki imajo več znanja s področja demografije. Kajti veliko je mogoče narediti, da bi starši lažje medse sprejeli novo življenje. Le kako bomo do tja prišli? O tem govorijo že drugi, ni težko najti dobrih odgovorov in praks. 

Obenem pa s postopki splava izgubimo še dodatnih 160 razredov otrok na leto.

Meni pa prihajajo na misel tri stvari. Zavestnejša vzgoja naših otrok, predvsem fantov. Vera družine in dobrobit otrok v družinah je bistveno pogojena z dobrimi očeti, ki so hkrati tudi močni duhovni voditelji naših družin. To mi je vse bolj jasno. Mehki, neverni, odsotni, s pornografijo, telefoni in deloholizmom zasvojeni moški so popolna kombinacija za svetu prepuščene otroke. Močne može pa je treba vzgojiti. Ta družba, roko na srce, tudi ta šolski sistem, nam jih ne bo. Povezati se bomo morali v molitvi za naše fante in jih bolj zavestno vzgajati v svetosti. Potem lahko računamo tudi na kakšen duhovni poklic več.

Drugič, zavestneje moramo vzgajati naše otroke za življenje, kajti življenje samo ni več cenjeno, kako tudi bo, ko razlika med tabletko za splav ali lekadolom postaja vedno manjša. Srečujem vse več dobrih družin, katerih najstnikom je družba v nekaj letih popolnoma oprala možgane, da je otrok zgolj izbira. To se kot rak širi tudi med kristjane. Otroke moramo izpostaviti temam o svetosti življenja, o varovanju vsakega človeškega življenja od naravnega spočetja do naravne smrti. Kako bomo to naredili, je več možnosti, tako v ekipi Pohoda za življenje kot tudi drugih organizacijah jih nekaj predlagamo vsako leto, vsekakor pa ne moremo pričakovati, da bo družba, pa čeprav v katoliških krogih, opravila naš delež odgovornosti.

Dodaten otrok ni le obremenitev za starša, ampak pridobitev za vse.

In kot zadnje, čudim se otrokom, kako sprejmejo novo življenje. Ko opazujem svoje tri otroke, kako se veselijo dojenčka, sem prepričana, da nas je Bog tako ustvaril, da imamo radi najmlajše med nami. Dodaten otrok ni le obremenitev za starša, ampak pridobitev za vse. Vsak naslednji otrok prejme ne manj, ampak več ljubezni. In konec koncev ljubezen sorojencev do novega otročka polni tudi srce nas staršev, ko to opazujemo, to pa je občutek, ki ga ne zamenjam za nič na svetu.

Komentar je objavljen v novi številki tednika Družina (3/2024).