Veseli smo ga vsi, saj je prelepo znamenje Božje ljubezni, pravi čudež. Prvič, da so bili po naravni poti spočeti kar štirje fantki, da jih je mamica, v teh časih, ko je redukcijski splav norma, sploh srečno donosila, za povrhu pa so jima starši izbrali še imena, ki nagovarjajo že samo s tem, da so. Imena evangelistov, čudovito. Pričakovati kar štiri dojenčke mora biti nekaj prelepega.

Pri nas čakamo enega dojenčka, pa je vzdušje okoli mene ves čas na nekem drugem nivoju kot po navadi. Vsak se me razveseli, ko me vidi s trebuščkom, se mi nasmiha, mi čestita, me boža, blagoslavlja. Tu na Portugalskem, kjer že leta preživljamo božič, pa še toliko bolj. To me vedno znova preseneti in iskreno povedano globoko razžalosti. Kamorkoli pridemo, smo »unikatni«, če tako rečem. Tudi, ko pridemo v cerkev. Naj bo maša ob 9. ali 11. uri, v mestu ali na vasi, pogosto je v cerkvi tako malo otrok, da jih lahko prešteješ na prste ene roke. Tako smo mi s tremi otroki in mojim trebuščkom prava...