V intervjuju z novinarjem Glasa koncila Ivanom Taševom se je p. Branko Cestnik dotaknil različnih tem: od odnosa slovenskih medijev do Katoliške Cerkve, odnosa med Cerkvijo in političnimi strankami pri nas, sekularizma v naši družbi do migracij. Povzemamo nekaj zanimivih misli iz intervjuja. 

* O odnosu slovenskih medijev do katoličanov

V trenutni družbeno-politični situaciji, kjer je na oblasti liberalno-levi blok, se soočamo z določeno vrsto ofenzive proti katolikom, ki je vidna tako na družbenih omrežjih kot v osrednjih medijih. /.../ V interesu zdravja družbe in razvoja demokratičnega sistema mora tako velik del prebivalstva, kot so katoličani v Sloveniji, imeti svoj glas v javnosti. Problem je tudi na naši strani. Naš tihi, zadržani ali preveč obrambni odnos v javnosti prav tako ni dober za družbo. Potrebna je prisotnost in angažma vernikov, ki presega zgolj katoliške kroge in medije.

* O odnosu med Cerkvijo in politiko

Treba je paziti, da Cerkev in verniki ne postanejo zlorabljeni ali manipulirani tudi s strani desne politične opcije. Cerkev je tukaj za vse – ni samo za leve ali desne. Cerkev se zaveda, da so v vseh političnih opcijah dobri ljudje, zato je dialog z obema stranema ključnega pomena.

* O ločenosti med Cerkvijo in državo

Na lokalni ravni ljudje sodelujejo, se pogovarjajo in ohranjajo človeški pristop … Vendar pa je v visoki politiki, v Ljubljani, opazen ideološki antiklerikalizem, ki vse bolj narašča in pogosto prevzame verbalno brutalne oblike. Tudi sam sem bil večkrat žrtev sovražnega govora. Najhuje je bilo, ko je ugledna slovenska pesnica sredi Cankarjevega doma v Ljubljani izjavila, da bi mene in še dva katoličana morala mati splaviti, dokler je bil še čas za to. Kljub temu menim, da bomo v tej civilizacijski borbi v duhu demokracije zmagali mi, ki znamo graditi skupnost, biti skupaj v družbi, spoštovati drug drugega in sodelovati. Hkrati pa se zavedamo in jasno spoštujemo meje med šolo in Cerkvijo ter med državo in Cerkvijo. To pa ne sme pomeniti odstranitve vsega verskega iz družbe, saj bi bilo to v nasprotju z demokratičnimi načeli, pluralizmom in človekovimi pravicami. 

Celoten intervju lahko preberete na spletni strani Glasa koncila.

* O polarizaciji v slovenski družbi

Neki sociolog je dejal, da Slovenci živimo v stalni psihološki državljanski vojni. Prelomnica sta bili druga svetovna vojna in revolucija. Izkušnje iz tega obdobja so resnična podlaga za polarizacijo družbe, a po mojem mnenju se moramo zavedati tudi manipulativnega vidika te polarizacije, ki se zavestno spodbuja. Bolj me skrbi možnost, da nekdo namerno vzdržuje slovenski narod v nenehnem konfliktu in polarizaciji, da bi v ozadju vodil nemoralne in nezakonite aktivnosti. Na misel mi pride podoba boksarskega ringa, kjer se borita katoličan in ateist. Vsi reflektorji so usmerjeni v to borbo, medtem pa v ozadju delujejo skriti igralci in interesi koruptivne narave, česar tisti, ki smo zbrani okoli ringa, ne smemo videti. Ta prikrita korupcija spodjeda družbo bolj kot sami ideološki spopadi, saj ustvarja kulturo korupcije in nepotizma.

Na drugi strani pa ravno agenda levoliberalnih sil spodbuja polarizacijo. Slovenska levica ni moderna evropska levica, ampak gibanje, povezano s staro partijsko strukturo, kar se vidi tudi v ponovnem vzponu kulta spoštovanja Tita. Te dni je bilo napovedano, da bodo na pobudo vlade ponovno postavili Titov kip v državni rezidenci na Brdu pri Kranju. Zdi se, kot da se partizansko-komunistična ideologija vrača, medtem ko je kritičnost do teh pojavov manjša, kot je bila v devetdesetih.

* O povezavi med migranti in splavljenimi otroki

Ljudje opažajo, da v našo kulturo prihajajo ljudje iz drugega okolja, in se sprašujejo o prihodnosti, o tem, kako bodo živeli, ali bo njihova tradicija obstala. Pojavlja se občutek negotovosti in strahu, kako bomo živeli skupaj. Hkrati se razkriva globlja povezanost med demografijo, splavom in migracijami. Ko smo leta 2015 doživljali biblične konvoje migrantov, mi je neka starejša gospa dejala: »To so naši splavljeni otroci, ki hodijo nazaj.« Na nek način lahko na migracije gledamo kot na vrnitev tisočev in tisočev otrok, ki so bili splavljeni in niso imeli priložnosti priti na ta svet, ker so bili ubiti v maternici. Vsi ti otroci se zdaj vračajo v našo civilizacijo skozi migracije. V ozadju te misli je tudi logika krivde. Tisti, ki podpirajo splav, nekako želijo vrniti življenje v Evropo. Ni naključje, da so zagovorniki splava pogosto odprti tudi do migracij.

* O duhovnem boju v družbi

Obstaja mistični boj, ki ni toliko usmerjen proti Bogu, ampak proti Jezusu Kristusu, njegovemu učlovečenju in inkarnaciji. To se vidi v odzivih določenih posameznikov, ki so močno protikrščansko nastrojeni, hkrati pa veliko bolj strpni do klasičnega monoteizma islamskega tipa. Kot da se tiho odpira prostor za neko vrsto monoteistične paradigme, ki izključuje učlovečenje in inkarnacijo, kar spominja na čas pozne antike, ko se je v Panoniji širil arianizem. Ta »čisti« monoteizem postaja sprejemljiv celo nekaterim ateistom in antiklerikalcem. Zgodnjekrščanska sirska tradicija opisuje, kako je Satan postal Satan. Bog mu je pokazal Adama, človeka, lahko bi rekli tudi novega Adama, Kristusa, in od njega zahteval, da se pokloni človeku. Satan je na to odgovoril: »Jaz sem več kot človek, ne bom častil človeškega telesa.« Ni naključje, da danes tisti, ki nasprotujejo Kristusu, sovražijo tudi naravno človeško telo.

* O sekularizaciji v Sloveniji

Sekularizacija je v zadnjih letih močno pridobila na zagonu, manj otrok hodi k verouku, zmanjšuje pa se tudi število vernikov, ki prihajajo k maši. Potem ko je sekularizacija v devetdesetih stagnirala, zdaj galopira. Vsako leto hitreje izgubljamo ljudi iz Cerkve. Ko opazujem svoje vernike na podeželju, se mi ne zdi, da jih od Cerkve odvračajo določene ideologije in politike, niso kar naenkrat proti Cerkvi. Vendar pa se zdi, kot da je »v zraku« neka atmosfera, v kateri ljudje ne čutijo več potrebe po Bogu, kot da ga več ne potrebujejo. Večina ljudi postavi Boga »na čakanje«. Ko ga bodo potrebovali, ga bodo spet »vklopili«. Očitno je, da danes mnogi živijo ekonomsko bolje kot prej, imajo več denarja, zvišal se jim je življenjski standard, kupujejo hiše in vikende, uživajo v življenju in menijo, da Boga ne potrebujejo, ker jim gre dobro. To na koncu vodi v globoke spremembe v duši, kot da se je pojavila duhovna anemičnost. Menim, da bo morda še naprej prihajalo do upadanja verske prakse, vendar ne verjamem, da bo krščanstvo popolnoma izginilo iz teh krajev. Med ljudmi še vedno obstajata molitev in vera. Bomo majhna čreda, vendar bomo obstali.