Halik je v pogovoru za avstrijske cerkvene medije dejal: »Putinov režim je uničil celoten sistem mednarodne varnosti in reda, ki je bil vzpostavljen po drugi svetovni vojni.« Po njegovih besedah želi Putin obnoviti stari sovjetski imperij »in s tem imperijem želi postati največja mednarodna sila«. To je nora zamisel, ki pa je zelo nevarna, po navedbah spletnega portala Kathpress meni Halik: »Če Zahod zdaj ne bo pomagal Ukrajincem - in to mora biti pomoč z orožjem -, se bo ta proces nadaljeval in zajel druge države, kot sta Moldavija in Litva.«

S Putinom ni mogoče plesati.

Dodal je, da moramo biti stvarni, kajti tu ni prostora za nevtralnost: »S Putinom ni mogoče plesati. Žal ne vidim nobenega upanja, da bi z diplomatskimi pogajanji dosegli mir.« Halik je prepričan, da so »pred nami težki časi«.

Potreba po novem ekumenizmu

Češki teolog se je dotaknil tudi negativnih plati globalizacije, kot so nasilje ali vedno večji razkorak med bogatimi in revnimi državami. Ta senčni proces globalizacije zdaj prebuja »populizem, novi nacionalizem, versko in politično skrajništvo«. Zato je po njegovih besedah treba proces globalizacije temeljito prenoviti. »Potrebujemo mednarodno sodelovanje. Potrebujemo nov ekumenizem,« je pozval Halik.

Cerkev bi morala v tem procesu igrati pomembno vlogo. Krščanska ljubezen je edina sila, ki »združuje, ne da bi uničevala«. Cerkev bi morala slediti tej poti krščanske ljubezni, »odpraviti meje predsodkov in ustvariti kulturo bližine«, toda: »Katoliška cerkev se je v strahu pred francosko in drugimi revolucijami zaprla vase in postala katolištvo. Od katolištva je treba preiti nazaj h katoliškosti,« zahteva Halik. Protikultura proti modernosti je po njegovem mnenju velika napaka.

Spoprijeti se moramo z radikalno pluralno, diferencirano in tudi razdeljeno družbo.

Bilo je več različnih poskusov, da bi se iztrgali iz te geto miselnosti, je pojasnil teolog. Eden od teh je bil drugi vatikanski cerkveni zbor (1962-65), ki pa je, tako Halik, »prišel nekoliko prepozno. Dialog z moderno je vodil v času, ko je bila moderna že na svojem koncu.«

Novo obdobje se je začelo že leta 1969 z izumom mikroprocesorjev. To je bil po njegovih besedah začetek internetne dobe, ki je prinesla novo civilizacijo in kulturo, postmoderno. Drugi vatikanski cerkveni zbor nas na to ni pripravil: »Zdaj pa se moramo spoprijeti z radikalno pluralno, diferencirano in tudi razdeljeno družbo.«

»Novi mehovi ne ustvarjajo novega vina«

Da bi bili pri tem uspešni, pa Halik ne pozna drugega načina kot duhovnost, »črpanje iz globin, poslušanje evangelija«. Navzočnost Cerkve v družbi ter teološko poglabljanje in duhovna prenova morajo hoditi z roko v roki: »Potrebujemo novo razumevanje Boga kot dinamičnega Boga, ki deluje v zgodovini, in nov pogled na človeka. To je tisto novo vino, o katerem govori Jezus - za katerega seveda potrebujemo tudi nove vinske mehove. Vendar me v bistvu bolj zanima novo vino. Novo vino je navdih za iskanje novih mehov. Mislim, da to ne deluje obratno: novi mehovi ne ustvarjajo novega vina.« Seveda brez novih mehov ne moremo, vendar ga skrbi, je pojasnil Halik, da se recimo svetovni sinodalni proces preveč osredinja na vprašanje prenove ustanov in ne toliko posameznika.

Sinodalna reforma mora biti kljub temu naslednji korak, in sicer v decentralizirani obliki, kot je poudaril Halik. Na nedavni sinodalni celinski skupščini v Pragi je po njegovih besedah postalo jasno, »da v mnogih postkomunističnih državah drugega vatikanskega cerkvenega zbora ne razumejo zares«. V komunističnih časih, je dejal, večina duhovnikov in laikov ni imela priložnosti preučevati teološkega ozadja koncila. Brez tega ozadja pa takratnega dogajanja po njegovih besedah ni bilo mogoče zares razumeti. »Udejanjanje koncilskih sklepov je ostalo formalno: obrnemo oltar in pri bogoslužju uporabljamo ljudski jezik. To je bilo vse,« ugotavlja češki teolog.

Številne krajevne Cerkve v postkomunističnih državah niso pripravljene na naslednji korak.

Kot odziv na to »površinsko modernizacijo« se je v teh državah pojavil zelo »površinski konservativizem«, je pojasnil teolog: »To je postalo zelo jasno v Pragi: da številne krajevne Cerkve v postkomunističnih državah niso pripravljene na naslednji korak.«

Po drugi strani pa imajo cerkve na Zahodu toliko izkušenj s sekularnim svetom, da so pripravljene na spremembe. Toda, je povedal Halik: »Tudi če bomo imeli poročene duhovnike in ženske kot duhovnice, to ne more rešiti cerkve kot take. V tem ne smemo videti celotnega zveličanja.« Poleg tega so spremembe bolj psihološki kot teološki problem, je dejal. Posvečevanje žensk je recimo bolj psihološko vprašanje, je svoje prepričanje izrazil Halik in dodal: »To se potem teologizira.« V bistvu pa je treba spremeniti strukture, »da ne bodo preprečevale globljega življenja v veri«.