Tomaž Akvinski. FOTO: spet/arhiv Družine.


Vse življenje sv. Tomaža Akvinskega priča o tem, da je silno nerad prenašal izkrivljanje in sprevračanje krščanskih resnic in je vse svoje izredne duhovne moči posvetil temu, da pravo resnico čim globlje spozna in zanjo pridobi čim več ljudi.

Zato se je kot mladenič odločil za vstop v »red pridigarjev« ali dominikancev, čemur je njegova družina sprva zelo nasprotovala. A vendarle je leta 1243 prestopil samostanski prag z namenom, da se nikoli več ne vrne med svetne ljudi. Pri tem sta mu bili njegova odločnost in zvestoba zelo dobrodošli lastnosti.

Nanj je pomembno vplival Albert Veliki

Njegovi predstojniki so hitro opazili, da je Tomaž izredno nadarjen, zato so ga poslali na študij bogoslovne znanosti v tujino, najprej v Pariz in nato v Köln, kjer je bil njegov učitelj Albert Veliki (leta 1931 razglašen za svetnika in cerkvenega učitelja), ki je pomembno vplival na Tomažev intelektualni in duhovni razvoj.

Za Tomažev napredek v znanosti je bilo posebej pomembno, da je Albert Veliki spodbujal in poglobil njegovo zanimanje za Aristotela. Na pobudo sv. Alberta si je Tomaž v teh letih osebnega dozorevanja izoblikoval tudi trden nazor o razmerju med filozofijo in teologijo.


Albert Veliki je pomembno vplival na Tomažev intelektualni in duhovni razvoj. FOTO: splet/arhiv Družine.

Ponižen služabnik resnice

Tomaž Akvinski je bil vse življenje ponižen služabnik resnice in njegovo učenje je bilo izraz čiste ljubezni do Boga in človeka. Je izrazit svetnik učenosti, ki je vsa posvečena Bogu in človeški sreči.

Ker je Tomaž hitro napredoval v znanju in učenosti, ga je Albert Veliki priporočil za profesorja na pariški univerzi, ki je bila takrat »velesila v kraljestvu duha«, prva za papeštvom. To se je res zgodilo in Tomaž je postal ugleden profesor.

Tako moramo njegova pariška leta šteti za višek njegovega življenjskega uspeha in čas, ko je dal Cerkvi spise neprecenljive, trajne vrednosti.

Spisi neprecenljive vrednosti

Tako so, poleg številnih drugih del, v tem času nastale njegove summe, veliki mojstrski spisi zgodovinske vrednosti. Najvažnejši sta Summa Theologica in Summa Contra Gentiles. Prva obravnava vse krščanske resnice v notranji medsebojni povezavi, druga pa se ozira na zmote, ki so jih širili krivoverci.

Za časa življenja in tudi pozneje (umrl je leta 1274) je imel Tomaž Akvinski veliko nasprotnikov, ki se niso strinjali z njegovim naukom. Ko pa se je to nasprotovanje nekoliko poleglo, je papež Janez XXII. naročil zbirati podatke o Tomaževih krepostih in čudežih.

Zavetnik dijakov in študentov

Tomaža Akvinskega so leta 1323 slovesno razglasili za svetnika. Za štirimi cerkvenimi očeti prvih krščanskih stoletij je bil ta svetnik prvi, ki ga je Cerkev pod papežem Pijem V. leta 1567 razglasila za cerkvenega učitelja, šele pozneje so to odliko priznali še nekaterim drugim posameznikom, med njimi tudi sv. Albertu Velikemu.

Sv. Tomaž Akvinski je največkrat upodobljen s knjigo in peresom v rokah, včasih tudi z monštranco ali s ciborijem, odet v bel dominikanski habit, s podobo sonca ali zvezde na prsih. Velja za zavetnika dijakov, študentov in univerz.


Besedilo v članku je delno povzeto po knjigi Leto svetnikov.

Preberite še:
- Sv. Neža
- Sv. Lucija
- Sv. Štefan
- Friderik Baraga