Doma je s kmetije, že kot deček je na paši pel in piskal, se z glasbo in petjem srečal v šoli in cerkvi, zgodaj in tudi bolj »zares« ter po (italijanskih) šolah v domačih Ukvah in Trbižu, nato pa pet let v Gorici, kjer se je v tamkajšnjem Alojzijevišču prvič srečal z zborno govorjeno in pisno slovenščino – v domačem okolju so ob italijanščini govorili slovensko ziljsko narečje –, obiskoval trgovsko šolo in šolo za tuje jezike ter se zaposlil v italijanski avtocestni družbi. Vse življenje, s soprogo učiteljico in sinom, ki prav tako sodeluje v cerkveni glasbi, živi v rodni vasi. Ob bogatem življenju s cerkveno glasbo je Osvald Errath vključen v širši slovenski glasbeni in kulturni utrip kraja in okolja, sodeluje na različnih področjih, z društvi, glasbeniki in raziskovalci slovenskega jezika in kulture, tudi s slovenskim programom Radia Trst. Za dolgoletno delo pri ohranjanju slovenskega zborovskega petja in slovenske besede je letos januarja prejel Gujonovo nagrado.[i]

Rad in pogosto se spomnim enega najinih prvih srečanj, ko ste v Ukvah leta 2008 blagoslavljali novi, v strahoviti povodnji uničeni zvonik. Pred tem sem kljub dolgoletni vključenosti v cerkveno glasbo za slovensko petje onstran ne več meje komaj in žal premalokrat slišal, kaj šele, da bi ga podrobneje poznal. Za to slovesnost je pokojni skladatelj Janez Močnik zložil novo farno himno v čast patronoma, svetima Filipu in Jakobu. Bil je poseben trenutek, ne le pri tej skladbi, med celotno slovesno mašo, ob sklepu vzneseni nagovori, s kora posebna energija, nič manj med občestvom v cerkvi. Začutil sem zgodbo cerkvene glasbe v Ukvah, da je nekaj posebnega. Kaj ni letos že 50 let, kar bdiš nad glasbo z ukovškega kora? Kako se je ta uspešna cerkvenoglasbena zgodba začela, kdaj že si vstopil vanjo?

Res je, leta 2008 smo spet vstopili v cerkev po poplavi, ki je leta 2003 hudo prizadela celotno vas, poškodovana je bila cerkev, zvonik se je pa porušil. Avgusta tega leta smo slovesno blagoslovili novi zvonik in na ta dogodek je prišlo veliko pomembnih ljudi, tudi iz Slovenije, delegacija Slovenskega Cecilijinega društva, skladatelj Janez Močnik, etnologinja Mojca Ravnik, ki je po poplavi veliko let raziskovala o petju, naših šegah in navadah. Bil sem zelo počaščen. Kot si že omenil, je skladatelj Janez Močnik prav za moje pevce in zame zložil pesem na čast našima zavetnikoma sv. Filipu in Jakobu. Vsako leto ob vaškem prazniku jo pri sv. maši zapojemo kot uvodno skladbo. Pojemo jo kot himno, na res pravi »slovenski način«.

Mama je imela star molitvenik, v katerem je bila na koncu zajetna pesmarica, vse sem preigral.

Z glasbo se ukvarjam že od majhnega, blizu mi je bila, posebno cerkvena glasba in petje. V Trbižu v nižji srednji šoli smo imeli predmet glasba in profesorica glasbe nas je v prvem razredu spoznavala z notami in učila piskanja na kljunasto flavto. Hitro sem se naučil brati note in sem s flavto igral tudi druge, posebno cerkvene pesmi. Mama je imela star molitvenik, v katerem je bila na koncu zajetna pesmarica, vse sem preigral. Ja, lahko rečem, z glasbo se ukvarjam kar dobrih 50 let. Poleti sem dvanajstletni fantič na planini med pašo piskal na flavto cerkvene pesmi in stara mati me je poslušala, če sem prav igral.

Ko sem bil mlad fantič, sem bil navdušen nad klavirskimi tipkami, poznal sem note in vedel, katere tipke je potrebno pri igranju pritiskati. Iz domačega molitvenika s pesmimi sem preigraval dvoglasne napeve. Skrivaj sem zahajal na kor in igral na harmonij. Igral sem samo zgornji glas, z desno roko. Branja basovskega ključa me je naučil dolgoletni organist in pevovodja cerkvenega pevskega zbora v Ukvah Franc Sivec. Pri 16 letih sem začel učiti petja dekleta iz vasi. Ob sobotah sem se vračal iz šole v Gorici, pevske vaje pa smo imeli pri nas doma. Začel sem zraven igrati na harmonij, dekleta pa so pela dvoglasno.

Velikokrat sem moral igrati, kar mi je vodilna pevka, ki je skladbe izbirala, postavila na notno stojalo, tako, a prima vista. To je bila moja najboljša šola.

Ko sem bil v šoli v Gorici, sem hodil k maši k Sv. Ivanu, kjer je bil organist Maks Debenjak; marsičesa me je naučil. Profesor Silvan Kerševan me je učil klavirja, pridružil pa sem se tudi goriškemu pevskemu zboru Lojze Bratuž. Vse to mi je pri delu v glasbi zelo koristilo. Leta 1978 so moji stari starši praznovali zlato poroko in na slovesnosti sem spremljal takratne cerkvene pevce. Kadar takrat ni bilo organista, sem ga nadomestil. Veliko časa sem prebil na koru, gledal partiture in poskušal, kaj in če zmorem. Velikokrat sem moral igrati, kar mi je vodilna pevka, ki je skladbe izbirala, postavila na notno stojalo, tako, a prima vista. To je bila moja najboljša šola.

V osemdesetih letih smo ustanovili mladinski mešani pevski zbor Ojsternik. Začeli smo nastopati na koncertih in drugih prireditvah, šli smo na razne pevske revije, na revijo Cecilijanka v Gorico, na reviji Primorska poje in Koroška poje. Leta 1987 smo se združili s cerkvenim zborom in ob slovesnosti v obnovljeni cerkvi skupaj zapeli. Začel sem igrati na orgle bolj pogosto in sem imel vaje z združenim zborom.

[i] Gujonova nagrada je v Videmski pokrajini v Italiji najpomembnejše priznanje za kulturno delo med Slovenci in jo podeljujejo zaslužnim za ohranjanje slovenskega jezika in kulture. Ker se z našim sogovornikom Osvaldom Errathom poznava, teče najin pogovor v obliki spoštljivega tikanja.

Prebrali ste del članka, ki je bil objavljen v reviji Cerkveni glasbenik (2/2024).