Po enem letu na čelu osrednje stanovske organizacije slovenskih cerkvenih glasbenikov smo ga povabili, da tudi v Cerkvenem glasbeniku spregovori o dosedanjih izkušnjah ter predvsem o načrtih in viziji društva, seveda pa tudi o svojih pogledih na nekatere aktualne teme s področja cerkvene glasbe.

25. aprila je minilo eno leto od tvoje izvolitve na čelo Slovenskega Cecilijinega društva (SCD). To sicer ni prav dolgo obdobje, a se je v tem času gotovo že marsikaj zgodilo. Lahko strneš nekaj vtisov o svojem prvem letu kot predsednik stanovskega društva slovenskih cerkvenih glasbenikov?

Biti predsednik SCD je zame najprej velika odgovornost in pa tudi čast, da so mi člani izvršnega odbora zaupali to nalogo. Čeprav je odgovornost za učinkovito delovanja društva glede na pravilnik enakovredno razdeljena med vse člane izvršnega odbora, pa je kljub temu pri meni prisotno zavedanje, da kot predsednik skušam vleči niti društva naprej. 

V preteklem letu se je pokazalo, da je biti na strani predsednika precej drugače kot biti član izvršnega odbora. Že od nekdaj je bil namreč predsednik gonilna sila društva. V enem letu sem se moral naučiti prevzemati te odgovornosti ter to uskladiti s svojim vsakdanjim življenjem. No, sedaj sem zelo hvaležen, da je del odgovornosti prevzela tajnica društva Neža Hribar, ki opravi res veliko administrativnega in tudi vsebinskega dela.

Že od nekdaj je bil namreč predsednik gonilna sila društva.

Največji dosedanji izziv je bil organizirati Dan slovenskih cerkvenih glasbenikov, ki je zaradi vsakoletne druge lokacije ter vsebine vedno drugačen. Prav tako smo bili v fazi zaključevanja sprejetja pravilnika o odličjih in priznanjih Slovenskega Cecilijinega društva. Kljub sprejetju in javni objavi smo oblikovanje listin zaključili šele letos in bodo letos tudi podeljene.

V življenju pogosto najprej vidimo vse tisto, kar je slabo, ob tem pa nehote spregledamo tudi marsikaj dobrega. To nedvomno velja tudi za področje cerkvene glasbe, nenazadnje pa tudi za delovanje SCD. Kaj bi sam pri tem izpostavil kot izrazito pozitivno, na kar smo lahko posebej ponosni?

Tako kot Slovenci smo tudi cerkveni glasbeniki lahko ponosni na marsikaj. Z besedno zvezo cerkveni glasbeniki tukaj ne zaobjemam samo akademsko izobraženih glasbenikov, ampak najširši profil glasbenikov, ki se srečujejo in ukvarjajo s cerkveno oz. sakralno glasbo. Ponosni smo lahko na specifično tradicijo slovenske ljudske cerkvene pesmi, na tradicijo domačega večglasnega petja, ki je danes žal še redko živo, na toliko zapisanih zborovskih cerkvenih pesmi, na predane skladatelje, ki so v preteklosti svoje življenje posvetili ustvarjanju zborovske glasbe. Ponosni smo lahko na zborovodje, organiste, pevce in druge glasbenike, ki svoj čas radodarno in z veseljem darujejo za Božje ljudstvo, tako pri bogoslužju kot ob drugih priložnostih.

Tako kot Slovenci smo tudi cerkveni glasbeniki lahko ponosni na marsikaj.

V SCD se je v preteklosti odvilo veliko dogodkov. Izvršni odbor se nekajkrat na leto sreča v živo ali preko videokonference. Imamo redno komunikacijo ter se dobro razumemo. Samo delo tajnice je v preteklem letu zahtevalo preko 100 ur opravljenega dela, delo nas ostalih članov pa v to niti ni všteto. Na sestankih izvršnega odbora smo oblikovali veliko idej, ki bi jih bilo dobro uresničiti za razvoj slovenske cerkvene glasbe.

Tudi organizacija vsakoletnega Dneva slovenskih cerkvenih glasbenikov je velik zalogaj, ki ga vedno uspešno izvedemo. V preteklem letu smo izvedli spletna sinodalna srečanja, pripravili celostno grafično podobo društva, odprli YouTube kanal, aktivni pa smo tudi na omrežju Facebook. Po več letih priprave smo dobili pravilnik o priznanjih in odličjih SCD ter oblikovali listine, ki jih bomo letos začeli podeljevati.

Prebrali ste del članka, ki je bil objavljen v reviji Cerkveni glasbenik (2/2023).