Celjski grofje, pozneje knezi, so bili zelo tolerantni do drugih religij in verskih gibanj (husitstva, pravoslavja, judovstva). Grof Herman II. (1351–1435) je pri izvajanju celjske dinastične politike šel prek cerkvenih in verskih pojmovanj takratne dobe, a se je kljub temu izkazal kot posebno velik dobrotnik Katoliške cerkve in duhovščine. Mnogo pobožnih ustanov je napravil pri avguštincih v Ljubljani, kartuzijanih v Bistri in Žičah, ustanovil je novi samostanski naselbini v Pleterjah (kartuzijani) in v Lepoglavi na Hrvaškem (pavlinci).

Kakšni so bili v resnici Celjski?

So bili Celjski res negativne osebnosti, kot jih prikazuje humanist Enej Silvij Piccolomini, poznejši papež Pij II.? So bili v tem smislu drugačni od fevdalcev in dinastov v tedanji Evropi? Kakšno je bilo njihovo versko življenje in njihova morala? O tem vemo zelo malo, je pa dejstvo, da so opravili nekaj odmevnih romanj, ustanavljali verske ustanove in bili nasploh naklonjeni Ce...