Nadaljevanje iz: Cerkno in Lajše: umorjena kaplana Lado Piščanc in Ludvik Sluga [1]

Nadaljujem z opisom Borisa Mlakarja v knjigi Tragedija v Cerknem pozimi 1944 (Goriška Mohorjeva družba, 2000, str. 123–125): »Drugo jutro, 3. februarja, so aretirane iz Cigunce vodili navzgor po Skoku na Lajše ter se ustavili na ravnini na Kladenjski senožeti (nekdaj je bila Šavnova) v bližini Jamšekovega gozda, kjer je bilo brezno v Mšílajci. Med potjo so jih opazili tudi nekateri ljudje s Cerkljanskega Vrha in tudi otroci, ki so se zadrževali v bližini. Trojico moških iz otaleške strani so že pred tem prignali na Cerkljanski Vrh /Rudolf Bogataj iz Gornjih Jazen, Janez Ambrožič iz Otaleža, Anton Mlakar iz Lazca/. Čez dan in s premori so jih pri seniku zasliševali Remškar, Učakar in nekateri iz OK VOS. Med zasliševanjem posameznikov so bili ostali zastraženi ob strani. Zapisnika niso pisali. Kaplan Piščanc je ostajal miren ter zasliševalcem ugovarjal z argumenti. Zvečer, tik pred temo, so zasliševalci razglasili neke vrste sodbo, vsi so bili obsojeni na smrt. Seveda je bilo ob tem mnogo prošenj in joka. Posamezno so jih nato vodili k breznu, vsakega ustrelili v tilnik in ga potisnili v globino. Ob streljanju sta se skušala izviti Kavčič in Bavcon, vendar je le slednjemu uspelo preusmeriti strele v toliko, da v trenutku, ko je padel v brezno, ni bil smrtno ranjen.«

Komunistično brezno na Lajšah, kjer so vosovci 3. februarja 1944 umorili 15 ljudi. FOTO: Ivo Žajdela

S pomočjo zlaganja trupel je uspel priti iz brezna

»Že med streljanjem obsojencev, še bolj pa zatem, se je za hribom zaslišalo drugo streljanje in vosovci so mislili, da prihajajo Nemci, zato so v naglici še preostala trupla zmetali v brezno ter ga zasilno maskirali s steljo. Šele čez čas so pojasnili, da so bili pri Kacinu partizani Vojkove brigade, ki so pa ob njihovem streljanju enako pomislili na Nemce. Ko so okoli brezna še malo počistili, so že v temi odšli. Ne vemo, če so že takrat pustili stražo, ki pa je zanesljivo bila tam naslednjega dne. Zaslišal jo je namreč Bavcon, ki je že tisti dan hotel priti iz brezna. Preživel je tudi zato, ker je bil dobro oblečen, s seboj pa je imel tudi več robcev, da se je zasilno obvezal, in tudi žganje. Kasneje je s pomočjo zlaganja trupel uspel priti ven in se je v zavetju noči napotil proti Cerknemu. Najprej se je ustavi pri Kolu, kjer mu je gospodinja Marija Pirih nudila prvo pomoč, zatem pa se je prek Albrehtove žage prebil na drugo stran k Brišarju, kjer so bili sorodniki njegove žene. Tam so poklicali italijanskega zdravnika dr. Sticchija, ki mu je po kratkem oklevanju prišel pomagat. Od Brišarja so nato sporočili njegovi družini, da je ostal živ. Toda tedaj se je v Cerknem že širila govorica, da so nekateri na Lajšah preživeli. Vosovci so že 5. februarja izvršili preiskave pri družinah Kavčič, Bavcon in Piščanc. Končno so ugotovili, da v breznu manjka prav Bavcon, kar naj bi ugotovili zato, ker so hoteli naknadno pobrati njegov usnjeni površnik. Od Brišarja so Bavcona naskrivaj prepeljali na Police, od tam je šel v Baško dolino na vlak ter odpotoval v Gorico, kjer je pri sorodnikih prebil ves čas do konca vojne.«

Komunistično brezno na Lajšah. FOTO: Ivo Žajdela

Kako so med umorjenimi v breznu iskali usnjeni površnik

Kaj pomenijo Mlakarjeve besede, da so vosovci ugotovili, da v breznu manjka prav Josip Bavcon, zato, »ker so hoteli naknadno pobrati njegov usnjeni površnik«? Očitno to, da se je moral kakšen vosovec spustiti v brezno, da bi tam z umorjenega Bavcona slekel usnjeni površnik. Lahko si tudi predstavljamo, kako je moral prelagati umorjene, da bi površnik našel, saj Bavcona ni bilo več v breznu.

Pogled na območje Lajš z Labinj. FOTO: Ivo Žajdela

Vosovsko zasledovanje rešenega Josipa Bavcona

Vosovci pa so se še naprej ukvarjali z rešencem iz brezna, Josipom Bavconom. Mlakar (127–128): »Ko so razčistili, da se ni rešil Kavčič, so dobivali vse več novic o tem, kje vse so videli Bavcona. Videli so ga seveda predvsem v Gorici, kjer so ga prepoznali znanci iz Cerknega. Bavcon, ki je sicer tudi pred kapitulacijo Italije podpiral OF, po kapitulaciji pa je bil partizanski telefonist, je bil sicer še iz Cerknega znan kot plašen človek. Zato je tudi zdaj v Gorici sogovornike prosil, naj ne širijo novic o njem, vendar je bilo to tedaj seveda že brez pomena. Obveščevalci VOS-a so poročali celo o tem, da so ga videli v Padovi. Tudi kasneje so znotraj VOS-a še obujali problem, koliko trupel pravzaprav leži v breznu na Lajšah in Rado Furlan je zaradi tega moral iti v Cerkno, kjer so preverili stanje. Furlan je nato poročal Miru Remškarju, da so brezno preverili, notri jih je 14, toda eden je pokopan posebej. Kdo naj bi torej manjkal? Očitno torej Furlan ni našel pravega sogovornika za razčiščenje zadeve, pri čemer pa lahko domnevamo, da je bil mrlič, ki je bil pokopan posebej, verjetno likvidiran pred tem, saj imamo podatke o domačinih in tudi o Gorenjcih, ki so v tistem času 'izginili' na območju vasi vzhodno od Cerknega. Vsekakor pa je seveda bilo že tedaj izven dvoma, da je preživel Bavcon, ki pa je dramatične čase doživljal tudi po vojni.«

Kaplan Lado Piščanc, komunistični vosovci so ga 3. februarja 1944 umorili na Lajšah in vrgli v brezno. Še danes, 80 let kasneje in 34 let v demokraciji, je tam.

Po umorih so ropali še domove umorjenih

Kot vidimo, so se morda zločinci na Lajšah po dejanju vsaj še enkrat spustili k truplom v breznu? Vosovci niso kradli samo umorjenim na kraju zločina, ampak so potem ropali še domove umorjenih, kar vidimo iz poročila PK VOS o izvršenih umorih, ki so ga 5. februarja poslali svoji centrali, PK KPS. Zapisali so: »Rekvizicije bomo izvršili takoj, kakor hitro bomo v komunikeju pojasnili prebivalstvu vzrok justifikacij, ker za zdaj je stvar še tajna in mislijo ljudje da jih držimo le v preiskovalnem zaporu, kar mislimo, da je pravilno.« V tem dopisu so najavili tudi komunike, v katerem bodo »pojasnili prebivalstvu vzrok justifikacij«.

Kaplana naj bi bila voditelja »zločinske skupine«

Po množičnem umoru Cerkljanov so komunisti organizirali silno kampanjo, da bi umorjene prikazali kot zavržne izdajalce in krivce za tragedijo 27. januarja. Vosovci so 8. februarja 1944 po Cerknem izobesili poseben komunike, na katerega so napisali, da so »organi varnostno obveščevalne službe dne 5. II. 1944 ob peti uri justificirali organizirano skupino narodnih izdajalcev in okupatorjevih hlapcev v Cerknem«.

Iz »komunikeja«: »7.) Organizirali so nemški napad na šolo v Cerknem in poskrbeli za vodnike, ki so po skrivnih poteh neopaženo pripeljali nemško vojsko do šole. 8.) S svojim izdajalskim dejanjem so neposredno povzročili smrt 47 najboljših mladih slovenskih ljudi. Voditelja te zločinske skupine sta bila kaplana Piščanec in Sluga, ki sta ob vsaki priliki vršila svoje protinarodno, razdiralno delo. Kjerkoli sta mogla, sta škodovala osvobodilni borbi in sabotirala odredbe naše oblasti.

Sodba naj bo vsem, ki še mislijo z okupatorjevo pomočjo terorizirati slovenski narod in dušiti njegove osvobodilne težnje, poslednji opomin in mejnik v njihovem protiljudskem so delovanju z okupatorjem.«

Kaplan Ludvik Sluga, komunistični vosovci so ga 3. februarja 1944 umorili na Lajšah in vrgli v brezno. Še danes, 80 let kasneje in 34 let v demokraciji, je tam.

Umore so opravičevali s tipičnim komunističnim besednjakom

Šlo je za tipični komunistični besednjak, sestavljen iz izmišljenih »lepo« zvenečih obtožb in iz prav nobenega dokaza. Tega tudi ni moglo biti, saj je v celoti šlo za lažne obtožbe.

Partizanska oblast se je bala izgube zaupanja in reakcije prebivalstva na takšno svojo nasilje, zato so se bili pripravljeni marsikaj zlagati ali ponarediti, tudi datum umora. Med drugim so umorjenim očitali protinarodno organiziranje z namenom, da razdvojijo slovenski narod, nadalje vohunsko službo v korist nemških okupatorjev in netenje državljanske vojne na Primorskem »po zgledu izdajalcev v Ljubljanski pokrajini«. Tipične nesmiselne »obtožbe« si lahko preberete v dodanem »komunikeju«.

Cerkno, Ljubo Marc, Lado Piščanc, Mirko Rener, mladinski zbor takoj po kapitulaciji Italije, 8. septembra 1943. VIR: Marc, Črepinje, str. 93

Cerkno, Ljubo Marc, Lado Piščanc, Mirko Rener, takoj po kapitulaciji Italije, 8. septembra 1943. VIR: Marc, Črepinje, str. 93

Kdo je bil v resnici narodni izdajalec!

Značilna je komunistična terminologija, kot drugod tudi v tem »komunikeju«. »Justificirali« (šlo je za zlorabo pravnega termina) so »narodne izdajalce« in »okupatorjeve hlapce«. Seveda niso bili ne prvo ne drugo. Izdali naj bi narod. V takšnih primerih so komunisti termin narod uporabljali kot sopomenko za njih, torej za komuniste. Npr. »narodnoosvobodilna borba« je pomenilo komunistična borba, saj s slovenskim narodom in slovenstvom njihova »borba« ni imela nič, oziroma je bila povsem protinarodna. Komunisti so bili tisti, ki so bili zaradi nepopisnega nasilja nad Slovenci v času okupacije narodni izdajalci. Seveda sta bili 7. in 8. točka »obtožbe« v »komunikeju« povsem izmišljeni, kot tudi vse ostalo v njem.

Pobudnik komunistične morije na Lajšah je bil Ivan Bratko (desno), vodja partijske šole v Cerknem. Aleš Bebler (levo), komunistični vodja na Primorskem, je po Bratkovem navodilu vosovcem ukazal morilsko »akcijo«.

VOS je skrbno nadzorovala sorodnike umorjenih

Komunisti v Cerknem, sekretar KPS Cerkno Jože Primožič, Ivan Bratko in njihova paravojaška eksekutiva VOS, so po množični moriji Cerkljanov budno spremljali nadaljnje dogajanje, skrbno so nadzorovali tudi sorodnike umorjenih. Predvsem pa so, kako tipično za komuniste, potem, ko so umorili njihove sorodnike, ljudi še temeljito ropali. Danes si težko predstavljamo to podvojevanje in potrojevanje zločinske dejavnosti, ter kaj je to pomenilo za preživele sorodnike.

Vsi tisti, ki se srečujemo s temi preživelimi in njihovimi potomci, se še po 80 letih po dogodkih soočamo s posledicami, s strahom ter njegovimi posledicami, ki se kažejo v nezaupanju in nesproščenosti pri pogovoru. Desetletja družinskega strahu, družbene zapostavljenosti oziroma drugorazrednosti in revščine so naredili iz ljudi psihosocialne invalide, seveda pri vsakem z različno intenziteto.

Jože Primožič, sekretar KPS v Cerknem, je v Cerknem določil ljudi, ki so jih vosovci nato umorili na Lajšah.

Pri večini prizadetih družin so »rekvirirali« premoženje

Poglejmo, kako je Boris Mlakar opisal razmere v Cerknem po strašni moriji (str. 151). »Medtem je v Cerknem življenje na svoj način teklo dalje. Sorodniki in prijatelji ubitih so v danih razmerah lahko svojo žalost izražali le na osebni in družinski ravni. Partizanske oblasti so pri večini prizadetih družin rekvirirale del premoženja. Tako je imovino družine Piščanc prevzela gospodarska komisija, ki jo je dala na začasno uporabo pogorelcem. Ob vsem tem se je seveda družina pokojnega kaplana v Cerknem zelo neprijetno počutila in oče Rafael je Komando mesta večkrat prosil, da jih pusti oditi v Gorico, a ga niso uslišali. Šele po bombardiranju meseca marca so lahko odšli na Reko, kjer so živeli v stavbi tako imenovanega Konzuma. Ko so nato junija Nemci uprizorili manjšo ofenzivo in požgali več cerkljanskih vasi, se je družina z njimi vrnila v Gorico, kamor je prispela 13. junija.«

Družino umorjenega kaplana Piščanca so iz primeža Vosa rešili okupatorji

Ne le umori in ropanje, ob tem še prepoved gibanja. Kako absurdne podobe »kolaboracije« se ob tem kažejo v Sloveniji ob tem. Na eni strani komunisti z izmišljenimi očitki o kolaboraciji ljudi z okupatorjem, po drugi pa dejansko stanje. Takšni primeri, kot ga je omenil Mlakar, so bili zaradi delovanja komunistov v Sloveniji stalnica. Družina umorjenega kaplana Lada Piščanca se je lahko rešila iz zločinskega objema komunistične paravojaške milice šele s pomočjo Nemcev, torej okupatorja.

Kdo je torej bil med vojno resnični kolaborant in izdajalec naroda? Prav gotovo ne tisti, nad katerimi so komunisti izvajali nasilje in ga opravičevali, da ga izvajajo nad »narodnimi izdajalci«. Med vojno so umorili več kot 4.200 Slovencev civilistov. Ob takšni številki si lahko mislimo, koliko je bilo ob tej številki še ranjenih in posledično invalidov, in koliko je bilo zraven še njihovih sorodnikov. Ampak, če se že obkladamo s kolaboracionisti, izdajalci in fašisti, so to bili ti, ki so nasilje ter zločine izvajali, torej komunisti. Če je vsakemu jasno, da so bili zaradi tega tudi izdajalci naroda (ljudi) in, recimo fašisti (zaradi nasilja), se morda kdo vpraša, kako je tu s terminom kolaboranti. Ne le, da so komunisti kolaborirali z idejno silo protičloveškega boljševizma Sovjetsko zvezo, ki jim je od leta 1944 s svojo vojsko sploh omogočila pohod na oblast, kolaborirali so s t. i. peklenščkom, s simbolom zla.

Oj stokrat bridki tuji mož, a veš ...

Berimo naprej Mlakarja (str. 151–154): »Že med vojno so prijatelji Lada Piščanca in tudi sestra Zora objavili več spominskih sestavkov in literarnih del v njegov spomin. To se je nadaljevalo tudi po vojni, ko se je posebej izkazala omenjena sestra, ki je napisala tudi romansirano biografijo ter objavila bratove pesmi v zbirki Pesmi zelene pomladi. Večino teh je že sam avtor pripravil za tisk leta 1942 v Cerknem. Tu je nastala tudi značilna domoljubna pesem Tuji mož: 'Oj stokrat bridki tuji mož, / povej, a veš, da sunil nož / v nedolžno si srce? Oj stokrat bridki tuji mož, / a veš, da pride čas, ko boš / odgovor dal za vse?'

Glede sorodnikov drugih ubitih velja omeniti sestro kaplana Sluge, ki je živela pri njem v Cerknem. Varnostni organi so jo seveda nadzirali in ugotavljali, da se 'zelo nasprotno obnaša'. Poleg tega so zabeležili tudi izjavo brata pokojnega kaplana, ki je na obisku doma menda izjavil, da se bo že še maščeval za bratovo smrt.«

Po vojni so umorili še mamo umorjene učiteljice Pavle Paa

»Toda dosti več preglavic in pravo živo slabo vest je partizanskim organom predstavljala mati učiteljice Paa, ki se ni bala ničesar več in je živela samo še za to, da bi dokazala nedolžnost hčerke, kar je tudi vsakomur povedala v obraz. 'Čipkarska gospa', kot so jo imenovali domačini, je namreč ostala sama, saj je moža Rudolfa izgubila po nesreči že v času prve svetovne vojne. Tako se je med drugim sporekla tudi z načelnikom PK VOS Mirom Percem. Ker se ni uklonila, so jo v začetku maja 1945 skupaj s skupino približno petnajstih Cerkljanov aretirali in odvedli v zapor na idrijski grad. Po zaslišanju ponoči 9. maja so jo zjutraj naslednjega dne odgnali in ustrelili nad Idrijo. Drugi Cerkljani so tedaj preživeli, a so morali pred tem nekateri prebiti še mesece na prisilnem delu.«

Lažnivi »borčevski« spomenik nad Cerknim 50 ubitim 27. januarja 1944 v Cerknem. FOTO: Ivo Žajdela

Rešenca iz brezna na Lajšah sta Ozna in Udba spremljali do leta 1984

Tudi zgodbo o rešitvi Josipa Bavcona iz brezna na Lajšah je Mlakar spremljal še naprej, po vojni (str. 154–155): »Ob koncu vojne se je takoj prijavil slovenskim partizanskim oblastem v Gorici, ki pa so ga zatem aretirale ter odvedle v Ljubljano. Tam je bil v zaporu na Poljanski cesti, seveda z večkratnimi zaslišanji. Formalno je bil izpuščen 5. septembra 1946, vendar je prišel domov šele 10. oktobra. Ob izpustitvi je uslužbenec Ozne za Slovenijo po opisu 'predzgodovine' zapisal: 'Ker mu krivdo kot soudeležencu pri napadu na partijsko šolo, kjer je padlo 34 tovarišev ne moremo dokazati in ker sodelovanje taji je bil vsled pomanjkanja obremenilnega materijala izpuščen na svobodo.'

Kasneje so ga ponovno zaprli za nekaj mesecev v Idriji. Ker je bil invalid in tudi v partizanski službi, je zaprosil za invalidnino. V Ljubljani so mu jo odobrili, a na pritož­bo cerkljanskih in idrijskih funkcionarjev nato odvzeli; po pritožbi se je stvar ponovila v enaki obliki in invalidnine ni dobil. V Cerknem ga je varnostna služba stalno nadzirala, očitno pa je po vojni tudi moral obljubiti, da o medvojnih doživetjih ne bo govoril, kajti le redko je komu zaupal kakšen podatek o tem. Umrl je v bolnišnici v Ljubljani leta 1984.«

Kot je v knjigi Z udarno pestjo (Goriška Mohorjeva, 2020) napisal Sandro Oblak (str. 124–125), mu je Bavconov sin Jože Bavcon ml. leta 2013 povedal, da se je moral oče vedno, ko so v kraju pripravljali kako proslavo, en mesec prej vsak večer oziroma ponoči javljati za kakim vogalom. Človeka, ki ga je zasliševal, tako ni nikdar videl.

 Nadaljevanje v: Cerkno in Lajše: partizani, VOS, Hojan, Rozumek in Kavčič [3]

1/15