Nadaljevanje iz: Cerkno in Lajše: partizani, VOS, Hojan, Rozumek in Kavčič [3]

Med vojno je bil na eni strani okupator s svojimi interesi, na drugi pa komunisti, ki so s svojimi paravojskami povzročali nepopisne spirale nasilja. Ti niso dopustili nobene avtonomije, njihov totalitarizem je bil ves čas izjemno dosleden in nasilen.

Nasilje na kratki rok navadno »zmaga«. To so komunisti, Edvard Kardelj in Boris Kidrič, dobro vedeli. S takšnim nasiljem se posameznik težko sooči. V vojnih razmerah sploh težko. V takšnih, kot so bile v Sloveniji v letih od 1941 do 1945 pa sploh nemogoče, saj je bil na eni strani okupator s svojimi interesi, na drugi pa komunisti, ki so s svojimi paravojskami povzročali nepopisne spirale nasilja.

Na njih je legel 80-letni mrak molka

Naj nadaljujem iz prejšnjega nadaljevanja. Kdo so bile glavne osebe pri Pokrajinskem odboru Osvobodilne fronte za Gorenjsko, ki so iskale drugačno, nenasilno preživetje okupacije in vojne? Vodil ga je Ivan Miklavc (Medvode), z njim so sodelovali Jože Sluga, Albin Kolb (Šentvid), Slavko Kvartič (Domžale), Lojze Mejač (Komenda), Beno Anderwald, Milko Hojan, France Cerar, Ivan Trampuž, Mitja Valenčič. Ste že slišali zanje? Kako le, ko pa še leta 2024 v Sloveniji tako rekoč vsi ponavljajo mitologijo o komunistični »NOB«. V tej mitologiji pa takšnih oseb, kot sem jih naštel, ni. Zakaj ne? Ker so jih komunisti na svoji poti obvladovanja vse, uničili. Potem pa je na njih legel 80-letni mrak molka.

Po nalogu komunističnega vodstva (Aleša Beblerja, Jože Vilfana in Franca Leskoška) je vodstvo njegove »varnostne službe« (PK VOS za Primorsko) 30. januarja 1944 poslalo načelniku OK VOS za Baško Ivanu Manfredi ukaz, da pripravi seznam Cerkljanov, ki so jih nato 3. februarja umorili na Lajšah.

Komunistično ubijanje mirovnikov

Adolfa Slugo so partizani umorili že 31. januarja 1943. Slavka Kvartiča in Lojzeta Mejača so komunisti ubili 25. novembra 1943 na Gobavici nad Mengšem, vrgli so ju v brezno, takrat so tam umorili sedem ljudi. Ivana Miklavca, solastnika tekstilne tovarne v Medvodah, in Albina Kolba, lastnika obrata športne opreme v Šentvidu, so ustrelili Nemci 31. januarja 1944 v Šentvidu. Nemci? Ne komunisti? Ja, Rozumekovi Nemci, potem, ko je Rozumek videl, da se mu scenarij z Miklavcem in drugimi o nenasilni politiki ni izšel, ker so jo radikalno uničili Kardeljevi in Kidričevi komunisti, s svojo rdečo pestjo Vosom. Bena Anderwalda so ubili 9. februarja 1944. V tistem času so vosovci v Davči ubili tudi Milka Hojana.

Poročilo komunistične »varnostne službe« (PK VOS za Primorsko) nadrejenim (PK KPS za Primorsko) 5. februarja 1944 o opravljenem pokolu nad civilisti v Cerknem (na Lajšah).

Partizanske mine, ki so ubijale, niso bile pomembne

Še nekaj je zanimivo oziroma značilno, Nemci so Cerkno štirikrat bombardirali z letali. Tako že 31. oktobra 1943, kot tudi marca 1944. Cerkno je bilo tudi zaradi teh bombardiran uničeno, stavbe porušene. Kljub temu je bila večina ljudi za partizane. Zakaj? Ker druge možnosti niso imeli. Partizani so Cerkno imeli za svoje središče na Primorskem, v Cerknem oziroma okoli njega so bili stalno navzoči. S svojim nasiljem so vzpostavili klasično stanje strahu (ustrahovanja) prebivalstva. Z umori jeseni 1943 in potem po množičnem pokolu 14 Cerkljanov po napadu na partijski tečaj, je bilo ustrahovanje tako silno, da si jim nihče ni upal drzniti nasprotovati. In potem tudi po vojni ne, vse do demokratizacije leta 1990. Inercija strahu je trajala potem naprej, saj si občinsko vodstvo še do leta 2014 ni upalo izbrisati s »spomenika NOB« na Brdcih lažnivega napisa.

Boris Mlakar je sicer zapisal (Tragedija v Cerknem pozimi 1944, Goriška Mohorjeva družba, 2000, str. 29), da so Cerkljani »v veliki večini« radi sodelovali in pomagali pri delu v partizanskem zaledju. Saj vojaški sili, ki je za najmanjše nasprotovanje grozila, ugrabljala, mučila, ubijala ljudi, preprosti ljudje niso mogli nasprotovati, šlo je za osnovno stanje preživetja.

Še to, ob nemškem napadu na komuniste v Cerknem 27. januarja 1944, so partizani iz Čepleza na Cerkno izstrelili »okrog« deset min z minometom. Ena je padla na Gospodarski dom, v katerem je delovala partijska šola, ena je padla na streho trgovine Maksa Štucina in povzročila uničenje na podstrešju, ena pa je padla pred Anderjonom ter ubila mladinca Maksa Bevka (Mlakar, 84).

V gornjem poročilu so vosovci svojim komunističnim šefom najavili tudi »rekvizicije«, to je ropanje na domovih umorjenih. Ropanje po umorih civilistov (Slovencev) je bila komunistični-partizanska stalna praksa.

Ko je javni tožilec Zvonko Fišer sodno preganjal osnovni spomin

Kot sem že omenil, komunisti so v Cerknem najprej ubijali nedolžne ljudi, potem so njihove sorodnike ropali, jim preprečevali gibanje in jih nadzorovali, kaj počnejo ali govorijo. Tudi po vojni so več desetletij »dogajanje« nadzorovali, in če bi se glede spomina na umorjene karkoli zgodilo, bi takoj nastopili ter spomin zatrli. To se je zgodilo leta 1977.

Leta 2010 je Zvonko Fišer kandidiral za funkcijo generalnega državnega tožilca. Ob kandidaturi so prišli v javnost podatki o njegovem preganjanju ljudi v Cerknem, ki so na kraju zločina postavili križ.

14. novembra leta 1977 je takrat 28-letni novogoriški javni tožilec Zvonko Fišer na občinsko sodišče v Idriji vložil obtožni predlog zoper duhovnika Janeza Lapanjo, Stanislava Medveščka in gospodinjo Amalijo Jereb. Duhovnika Medveščka je kazensko preganjal zaradi kaznivega dejanja zlorabe vere in Cerkve v politične namene po 311. členu kazenskega zakonika SFRJ, gospodinjo Amalijo Jereb zaradi kaznivega dejanja širjenja lažnivih vesti po 292. členu kazenskega zakonika SFRJ, duhovnika Janeza Lapanjo pa zaradi kaznivega dejanja pomoči pri kaznivemu dejanju širjenja lažnivih vesti po 292. členu kazenskega zakonika SFRJ. Jerebovi je Fišer očital, da je konec oktobra ali na začetku novembra leta 1975 v kraju Na Vršeh pod hribom Lajše nad Cerknim »dala postaviti 2,5 metra visok spomenik v obliki križa v februarju 1944. tamkaj likvidiranim narodnim izdajalcem«. Po njegovem obtožnem predlogu je to storila z namenom, »da povzroči vznemirjenost državljanov in zmanjša njihovo zaupanje v ukrepe državnih organov«.

Komunistična »varnostna služba« (VOS) je v nekaterih odmevnih primerih svoje »likvidacije« (umore) »pojasnjevala« s t. i. komunikeji. Izdelali so ga tudi v Cerknem in ga 8. februarja 1944 izobesili na javnem kraju. V njem so napisali, da so »organi varnostno obveščevalne službe dne 5. II. 1944 ob peti uri justificirali organizirano skupino narodnih izdajalcev in okupatorjevih hlapcev v Cerknem«. Tovrstni »komunikeji« so bili polni laži.

Pogojni zaporni kazni – kdo je bil tudi tu narodni izdajalec?

Duhovnik Lapanja naj bi Jerebovi septembra ali oktobra 1975 »naklepoma pomagal pri storitvi kaznivega dejanja širjenja lažnivih vesti« s tem, da je »v Godoviču izdelal skico za spomenik /.../ vedoč, v kakšen namen in kje bo postavljen«. Duhovnika Medveščka pa je Fišer kazensko preganjal, ker je kot dekan Rimskokatoliške cerkve v Cerknem 9. novembra 1975 »kot verski predstavnik zlorabil svobodo opravljanja verskih opravil in obredov v namene, ki so nasprotni ustavnemu redu, s tem, da je dne 9. 11. 1975 popoldne na kraju 'Na Vršeh' pod hribom Lajše nad Cerknim kot dekan rimskokatoliške cerkve v Cerknem opravil blagoslovitev spomenika« in »blagoslovitev brezna, v katerem naj bi bila trupla narodnih izdajalcev«. Po mnenju Fišerja je tako »izrabil versko dejavnost za počastitev narodnih izdajalcev, torej v politične namene«.

V obtožnem predlogu je Fišer zahteval celo, da se »obdolženi Amaliji Jereb odvzame spomenik /križ/ kot predmet kaznivega dejanja«. To se je po sodbi tudi zgodilo. Predsednik sodnega senata v tej zadevi je bil Silvij Šinkovec (npr. leta 2010 vrhovni državni tožilec), ki je oba duhovnika obsodil, Jerebovo pa oprostil. Slednja naj bi namreč dejanje storila v stanju bistveno manjše prištevnosti zaradi motenj zaznav, ob zoženi zavesti, kar je zapisal že Fišer v obtožnem predlogu. Sodnik Šinkovec jo je tako na podlagi mnenja psihiatra oprostil obtožbe, ker naj bi bila njena sposobnost imeti v oblasti svoje ravnanje bistveno zmanjšana. Obsodil pa je oba duhovnika, in sicer Janeza Lapanjo na pogojno kazen enega meseca zapora, Stanislava Medveščka pa na pogojno kazen treh mesecev zapora.

Prepis cerkljanskega vosovskega »komunikeja« o »justificiranih« (seveda umorjenih) »narodnih izdajalcih« in »okupatorjevih hlapcih«. Komunisti so sintagmo »slovenski narod« zlorabljali kot sopomenko zase, torej za komuniste. Še en primer: Sredi februarja 1944 so v Črnomlju organizirali zasedanje »Slovenskega narodnoosvobodilnega odbora«. Preimenovali so se v »Slovenski narodnoosvobodilni svet«, kar naj bi bil po komunistični pameti »prvi slovenski parlament«. V posebni izdaji svojega glasila Slovenski poročevalec so vest naslovili Slovenski narod gradi narodno oblast. Vse besede »slovenski« so v osnovi pomenile komunistični; ali: komunisti gradijo komunistično oblast.

Po demokratizaciji rehabilitirani na kilav način 

Tako je obveljalo vse do demokratizacije. Vrhovno sodišče je nekatere krivično obsojene na politično motiviranih procesih oprostilo, med njimi tudi oba omenjena duhovnika. Nekdanji generalni državni tožilec Anton Drobnič je na vrhovno sodišče vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, to pa je v senatu, ki mu je predsedoval Mitja Deisinger, 12. julija 1995 Janeza Lapanjo in Stanislava Medveščka oprostilo. Kot so zapisali vrhovni sodniki, že v dejanju Amalije Jereb niso bili podani znaki kaznivega dejanja širjenja lažnivih vesti. S tem da je postavila spomenik v obliki križa, pa čeprav menda v spomin narodnim izdajalcem, ni širila laži ali izrekala lažnivih vesti. Tako tudi pri obsojenem Janezu Lapanji ni bilo znakov kaznivega dejanja pomoči pri kaznivem dejanju širjenja lažnivih vesti.

Glede obsojenega Stanislava Medveščka je vrhovno sodišče ugotovilo, da je res ravnal v nasprotju z uredbo za izvrševanje zakona o pravnem položaju verskih skupnosti, »ker je verski obred opravil brez dovoljenja« »zunaj sakralnih objektov, ne da bi imel za to dovoljenje pristojnega upravnega organa«. Šlo naj bi za »prekršek«, ne pa za kaznivo dejanje, saj po besedah vrhovnih sodnikov obsojencu »ni mogoče pripisati političnega namena. V obravnavanem primeru je bil postavljen križ kot krščanski simbol, v skladu s pravili katoliške cerkve pa je, da takšnemu dogodku da z blagoslovitvijo poseben pomen.« No ja, vrhovnemu sodniku se pet let po demokratizaciji res ne bi bilo treba ukvarjati s takšnimi nepomembnostmi, ki so bile za nameček še sestavni del komunističnega totalitarizma. Pa saj nekateri sodniki, tudi ustavni, še danes »sodijo« na takšen način, na primer nedavna »sodba« ustavnega sodišča o kočevskem procesu iz leta 1943, ki so mu pripisali legalnost, kar je absurd brez primere.

Komunistično vodstvo na Primorskem (PK VOS za Primorsko oziroma Aleš Bebler) je 11. februarja 1944 poslalo »centralni komisiji VOS« poročilo o dogajanju v Cerknem. Priložili so tudi »komunike« o pomoru Cerkljanov, ki ga je kritiziral celo Kardelj.

Kljub kršenju človekovih pravic ustavni sodnik in generalni državni tožilec

Ob zadevi Fišer je dr. Lovro Šturm poudaril, da so bile obdolženim pri opisanem sojenju kršene človekove pravice. Menil je, da bi pred morebitno izbiro Fišerja za položaj generalnega državnega tožilca potrebno javnost seznaniti s sporno sodbo in njegovo vlogo pri sojenju. Dodal je, da si težko predstavlja takega človeka na mestu generalnega državnega tožilca in tudi na mestu ustavnega sodnika, to pa je Fišer polnih devet let pred tem bil, od leta 1998 do 2008. Po Šturmovih besedah je zakonodaja, ki ureja kandidaturo za funkcije v pravosodju, očitno pomanjkljiva. Podoben »lustracijski« člen kot za sodnike bi moral veljati tudi za tožilce.

Fišerja so za generalnega državnega tožilca izvolili 4. maja 2011. Kandidiral je že leta 1999, vendar ga takrat zaradi enakih očitkov niso izvolili (takrat je bil ustavni sodnik).

Lajše nad Cerknim, maša za umorjene na Primorskem, škof Metod Pirih blagoslavlja umorjene v breznu, 30. junij 2012. To je bila tudi zadnja spominska slovesnost na Lajšah. FOTO: Ivo Žajdela

Blesteča kariera komunističnega aparatčika

Šlo je za komunističnega aparatčika, ki je skrbel za mitologijo o komunistični »NOB« in kot »tožilec« preganjal tiste, ki so posegali v monopol o tej mitologiji. Absurdno je, da so dediči komunistov po demokratizaciji Zvonka Fišerja ustoličili za generalnega državnega tožilca v demokratični državi Republiki Sloveniji.

S tem se zgodba s Fišerjem še zdaleč ni končala. Decembra 2023 so tožilci na ustanovni seji Državnotožilskega sveta nekdanjega generalnega državnega tožilca Zvonka Fišerja izvolili za svojega podpredsednika, kar so nato 23. decembra potrdili še poslanci državnega zbora.

Konec v: Cerkno in Lajše: zadnja spominska slovesnost na morišču leta 2012 [5]

1/11