Tipična komunistična »oblast«. Po kapitulaciji Italije 9. septembra 1943 so se fotografirali v Podragi pri Vipavi. To »oblast« so sestavljali komunisti (Pokrajinski komite KPS za Primorsko) in njihova morilska milica VOS (Pokrajinski komite VOS za Primorsko).

Komunistično-vosovski prolog

Pokrajinski komite VOS za Primorsko je imela svoj sedež pretežno v bližini Pokrajinskega komiteja KPS za Primorsko. To stanje skupnega dela in bivanja potrjuje tudi fotografski posnetek, narejen ob kapitulaciji Italije 9. septembra 1943 v Podragi pri Vipavi.

Od leve sedijo: dva neznana, Anton Velušček - Matevž, sekretar pokrajinskega komiteja KPS za Primorsko, Newille Darewski, šef angleške vojaške misije na Primorskem, dr. Aleš Bebler - Primož, inštruktor KPS za Primorsko, Edo Brajnik - Štefan, član centralne komisije VOS Slovenije, za njim Miro Perc - Maks, načelnik pokrajinske komisije VOS za Primorsko.

Torej, za Alešem Beblerjem - Primožem, instruktorjem CK KPS, stoji Miro Perc - Maks, načelnik PK VOS za Primorsko, navzoča sta pa še Anton Velušček - Matevž, sekretar PK KPS in Edo Brajnik - Štefan, član CK VOS za Slovenijo. Fotografija simbolično kaže na simbiozo komunistov in njihove eksekutive (pretorijanske straže).

Od leve sedijo: dva neznana, Anton Velušček - Matevž, sekretar pokrajinskega komiteja KPS za Primorsko, Newille Darewski, šef angleške vojaške misije na Primorskem, dr. Aleš Bebler - Primož, inštruktor KPS za Primorsko, Edo Brajnik - Štefan, član centralne komisije VOS Slovenije, za njim Miro Perc - Maks, načelnik pokrajinske komisije VOS za Primorsko.

Odročnost Cerknega so izkoristili komunisti

Cerkno je bilo med drugo svetovno vojno zelo odročen kraj, skrit v globoki dolini, naokoli pa visoki hribi. Zaradi tega ga je bilo mogoče zavarovati pred nevarnostjo. To so izkoristili komunisti in imeli tu nekatere ustanove. Med njimi so kraj zaradi odročnosti in zato varnosti izbrali tudi za komunistično politično »šolo« oziroma tečaj (rekli so ji partijska šola), kjer so mlade ljudi »izobraževali« (indoktrinirali) s komunistično ideologijo. V bližnji odročni in težko dostopni soteski potoka Pasice so zgradili tudi bolnišnico, ki so jo poimenovali po zdravnici Franji.

Nemci so vedeli, da se v Cerknem marsikaj dogaja

Ker so komunisti (tudi na Primorskem) okupacijo izkoriščali za nasilje nad politično nasprotnimi ljudmi, so bili osovraženi. Mnogi so jih zaradi nasilne ideologije in nasilja v praksi sovražili. Poleg tega je bilo jasno, da bodo, če pridejo na oblast, uvedli komunistično diktaturo, kar pomeni oblast polno nasilja.

Tako je bilo tudi v primeru Cerknega oziroma tamkajšnjega komunističnega tečaja. Prej ali slej se bo izvedelo zanj. Nemci so imeli močno postojanko v Idriji.

Nemci so seveda vedeli, da se v Cerknem marsikaj dogaja. Konec januarja 1944 pravzaprav niso šli v napad na komunistično šolo (tečaj), ampak so imeli podatek, da je tam podoficirska šola (Boris Mlakar, Tragedija v Cerknem pozimi 1944, Goriška Mohorjeva družba, 2000; naj tu poudarim, da gre pri tej knjigi za izvrstno rekonstrukcijo neke komunistično-partizanske medvojne teme, ki je še po 23 letih po kakovosti ni nihče presegel). Ta se je iz Cerknega umaknila nekaj dni pred napadom, 21. januarja pa se je v Cerknem nastanila partijska šola s 106 tečajniki, to je bila na Primorskem šesta po vrsti, tečaji so trajali okoli dva tedna.

Takoj po partizanskem vstopu v Cerkno so začeli z nasiljem

Takoj ko so Italijani po kapitulaciji septembra 1943 iz Cerknega odšli in so v kraj prišli partizani, so ti začeli z nasiljem. Kakšna pošastna mučenja so počeli vosovci v Cerknem govori primer inž. Huberta Razingerja (1909), ki je z mlado družino živel v Cerknem, kjer je delal za rudnik bakra nad Cerknim. Vosovci so ga konec oktobra 1943 ugrabili in zaprli (in še petnajst drugih Cerkljanov). V resnici so takrat ugrabili in zaprli vsaj 43 ljudi, ki so jih »zasliševali« in uprizarjali množična »sojenja«. Vsaj »sedem ali osem« so jih umorili (Mlakar, 44). Nasilje so počeli pod parolo, da partizansko vojsko čistijo gestapovskih agentov, zraven pa so uničevali še »belo gardo«. V arhivu se je ohranilo pet »zapisnikov« vosovskih »zaslišanj« Razingerja. Seveda je šlo za tipično boljševistično »zasliševanje«, ko so človeka spraševali o nečem, o čemer ni imel pojma in mu pri tem polagali na usta razne podatke. Ker Razinger ob teh praznih očitkih ni imel kaj priznati, so ga strahovito mučili: zverinsko so ga pretepali, ga z verigo vezali na kozolec in mu celo rezali dele obraza (Mlakar, 41). Mlakar je jasno ugotovil, da Razinger ni imel nič z gestapom (str. 42). 4. novembra 1943 so v Jagrščah sestavili »izredno vojaško sodišče«, ki mu je predsedoval Bojan Štih, »državni tožilec« pa je bil Lado Ambrožič. »Tožilec« Ambrožič je za Razingerja in Janeza Gantarja zahteval »smrtno kazen«, »sodišče« je 6. novembra oba »obsodilo« na smrt. Oba so vosovci takoj umorili.

Britanski major Neville Darewski je kar dobro odnesel

Takrat je nekaj takšnega grozilo še nekomu. Na Primorskem je 13. avgusta 1943 na območju Javornika pri Črnem Vrhu s padalom pristal britanski major Neville Darewski, vodja zavezniške misije na Primorskem. Ko je 21. oktobra prispel v »partizansko prestolnico« Cerkno, so ga komunisti s svojo »obveščevalno službo« hitro nevtralizirali. Vedel je, kdo so komunisti in kaj počnejo, zato ni bil njihov simpatizer, pač pa je zagovarjal Dražo Mihailovića. V začetku januarja 1944 so ga odgnali na Dolenjsko, od tam pa naprej v Bosno, od koder so ga vrnili v Kairo. On je imel kar veliko sreče, da je preživel partizansko združbo na Cerkljanskem.

Lažnivi »borčevski« spomenik nad Cerknim 50 ubitim 27. januarja 1944 v Cerknem. FOTO: Ivo Žajdela

Nemški napad na Cerkno – 51 mrtvih

Čeprav so bile v okolici Cerknega partizanske enote, celo tri partizanske brigade, ki so se le malo pred tem vrnil z neuspešne uničevalne »akcije« v Selški dolini, se je 27. januarja 1944 nemški enoti iz Idrije pod poveljstvom nadporočnika Teichmanna, šlo je za 2. četo bataljona Heine, uspelo preko Otaleža, Pluženj, Lazca, Cerkljanskega Vrha in Kladja (ponoči in v snegu) neopaženo približati Cerknemu z vzhodne strani ter vdreti vanj. Kljub temu da je bilo Nemcev le 138, partizanov pa enkrat več, je bilo presenečenje ob nepričakovanem napadu tako veliko, da se skoraj nihče ni branil. Slušatelji partijske šole in drugi so se v paničnem begu reševali iz vasi. Nemci so ubili 47 partizanov in aktivistov, med njimi veliko tečajnikov. 47 je številka, ki na splošno velja, Mlakar pa je ugotovil (str. 93), da je ta številka 50. Od tega je bilo 26 tečajnikov. Seveda so bili tudi ranjenci, dvanajst so jih z vozovi prepeljali proti bolnici Franji (ubit je bil en Nemec).

Cerkno in lažnivi »borčevski« spomenik 50 ubitim 27. januarja 1944. Zadaj hrib Lajše, kjer so vosovci 3. februarja 1944 umorili 14 povsem nedolžnih civilistov. FOTO: Ivo Žajdela

VOS je izkoristila napad, da je uničevala Slovence

Kot povsod v podobnih primerih so komunisti tudi tu hitro poiskali »izdajalca« oziroma grešnega kozla, da so s tem krivdo za poraz ali katastrofo prevalili na nekoga drugega. Ker so že pred tem zapirali in izvajali nasilje nad nekaterimi domačini, so zdaj izkoristili priložnost. Vos, komunistična »varnostno-obveščevalna služba« (komunistična pretorijanska straža), natančneje rečeno oborožena milica, ki je z uničevanjem »nasprotnikov« varovala interese komunistične organizacije, je naredila seznam in aretirala skupino domačinov, ki se jih je zdaj pod oznako izdajalcev ter hkrati kot grešne kozle lahko znebila oziroma jih je lahko uničila.

Komunistično brezno na Lajšah, kjer so vosovci 3. februarja 1944 umorili 15 ljudi. FOTO: Ivo Žajdela

3. februarja 1944 so na Lajšah ustrelili 15 ljudi

Sprva so zaradi slabega zavarovanja sicer krivili bataljon 31. divizije, nato pa zaradi nezadostne pripravljenosti partizanske enote in ustanove, ki so bile ob napadu v samem kraju. Pokrajinski komite Komunistične partije Slovenije je na koncu »krivce« našel med skupino domačinov, ki so jih že jeseni 1943 označili za »belo gardo«. Vosovci so 2. februarja 1944 zvečer v Cerknem in okoliških vaseh ugrabili petnajst ljudi. Zjutraj, 3. februarja, so jih odgnali visoko na hrib nad Cerknim, na Lajše. Tam so jih »zasliševali« in »obsodili« na smrt (seveda to ni bilo nikakršno sojenje, ampak določitev za umor). Posamezno so jih vodili k breznu v bližini Jamšekovega gozda, kjer so vsakega posebej ustrelili v tilnik in vrgli v brezno.

Kaplan Ludvik Sluga, komunistični vosovci so ga 3. februarja 1944 umorili na Lajšah in vrgli v brezno. Še danes, 80 let kasneje in 34 let v demokraciji, je tam.

Kdo so bili umorjena štirinajsterica

Na seznamu za umore naj bi bilo po pripovedovanju domačinov še več ljudi, ki pa jih vosovci ob nameravani ugrabitvi niso našli doma. Kdo so bili umorjeni: iz Cerknega oba cerkljanska kaplana, Lado Piščanc in Ludvik Sluga, učiteljica Pavla Paa, šivilja Pavla Sedej, hišnica Karlina Zorzut, šivilja Angela Ržen, kmetica Katarina Mezek, služkinja Malka Purgar, trgovec Franc Rojc, trgovec Josip Bavcon, mesar Albert Kavčič ter kmet Filip Bevk. Tem so z otaleške strani pridružili zidarja Janeza Ambrožiča iz Otaleža, čevljarja Rudolfa Bogataja iz Gornjih Jazen in kmeta Antona Mlakarja iz Lazca, te tri so okrivili, da so pomagali Nemcem čez hribe do Cerknega.

Enemu, trgovcu Josipu Bavconu, sicer poročenemu v Cerkno, se je obstreljenemu uspelo rešiti iz brezna in je vojno preživel. Po vojni ga je Ozna ugrabila in zaprla, vendar so ga kmalu izpustili. Do smrti leta 1984 ga je Udba zasledovala in nadzirala.

Morilsko komunistično pismo Aleša Beblerja, Josipa Vilfana in Franca Leskoška (najvišjih partijcev takrat na Primorskem), v katerem so 29. januarja 1944 v imenu Pokrajinskega komiteja KPS za Primorsko ukazali Pokrajinski komisiji Vos za Primorsko, da aretira in ustreli kaplana Lada Piščanca in Ludvika Slugo ter nekatere druge Cerkljane.

Kolovodja komunistične zarote je bil Ivan Bratko

Kdo so bile osebe, ki so krmilile zločin v Cerknem? Kolovodja vsega je bil Ivan Bratko, vodja partijske šole. 29. januarja je k nadrejenim, »Pokrajinskemu komitetu« KPS, ki ga je vodil Aleš Bebler, poslal poročilo o dogodku, v njem pa zapisal: »Jasno je, da je bila vsa stvar do vseh podrobnosti izdana, Cerkljanski belo in plavo gardisti so opravili svoj izdajalski posel.« Dodal je še svoja opažanja o »izdajalskem obnašanju« »dela cerkljanske gospode«.

Pobudnik komunistične morije na Lajšah je bil Ivan Bratko (desno), vodja partijske šole v Cerknem. Aleš Bebler (levo), komunistični vodja na Primorskem, je po Bratkovem navodilu vosovcem ukazal morilsko »akcijo«.

Zločin v Cerknem so ukazali Bebler, Vilfan in Leskošek

29. januarja 1944 je najvišji partijski (komunistični) organ na Primorskem (PK KPS – Pokrajinski komitet KPS za Primorsko) poslal svoji eksekutivi, »varnostni službi (PK VOS), vodil jo je Miro Perc, na roko napisan dopis (ukaz), ki so ga podpisali takrat najvišji komunistični funkcionarji na Primorskem, Aleš Bebler, Joža Vilfan in Franc Leskošek - Luka. Leta 2016 ga je objavil Martin Brecelj v knjigi Anatomija nekega zločina, (Mladika, Trst, 2016, str. 223), našel ga je v Arhivu Slovenije (AS 1497, Zbirka gradiva komitejev KPS in odborov OF na Primorskem, 8, list A426177). V njej so komunistični aparatčiki, koordinatorji nasilja, umorov in zločinov na Primorskem zapisali, »da je izdajstvo zagrešila domača cerkljanska belo-plava garda. To pa iz procesa proti njej poznamo. Takrat so bili oproščeni ali obsojeni le na konfinacijo nekateri Cerkljani, ki so gotovo med krivci pokolja. To sta zlasti oba kaplana Piščanec in Sluga ter učiteljica Pa /Pavla Paa/. Z izdajo šole so si ti ljudje zaslužili najostrejšo kazen. Poleg tega je trenutek, ko so prebivalcem še živo v spominu razmesarjena trupla naših učencev in učenk, silno prikladen, da se teh razbojnikov znebimo. V tem trenutku bo vsa množica razumela in odobravala tudi najbolj ostre ukrepe. Zato vam naročamo: 1. Odredite takojšnjo aretacijo vseh v prejšnjem procesu na konfinacijo obsojenih in tistih, ki niso bili obsojeni zaradi 'pomanjkanja dokazov'. 2. Odredite takojšnjo aretacijo vseh tistih ljudi v Cerknem, ki vam jih bo RK /Rajonski komite/ KPS označil kot belo ali plavogardistične simpatizerje, čeprav jim ni mogoče ničesar dokazati. Nekateri taki so se prav ob napadu s svojim brezsrčnim vedenjem razkrinkali (n.pr. hči lastnice hotela Porezen, ki se je še smejala, ko so naši prenašali trupla na pokopališče; pa tudi mati ni nič boljša). 3. Aretacije je treba izvesti naglo, vse v eni noči, po možnosti že nocoj. Pošljite oziroma določite za to človeka, ki bo znal krepko in naglo organizirati te aretacije. Aretirance je treba odpeljati iz Cerknega na bolj varen kraj, izvesti kratko in spretno preizkavo, da se dobijo kaki zanimivi podatki o zvezah, nato pa postreliti.«

Aleš Bebler, Joža Vilfan, Franc Leskošek, ukaz za VOS, 29. 1. 1944Martin Brecelj, Anatomija nekega zločina, Mladika, Trst, 2016

Miro Perc - Maks, načelnik pokrajinske komisije VOS za Primorsko.

30. januarja je PK VOS (njegov načelnik Miro Perc je bil v tistih dneh na obhodu terena in ga do 7. februarja ni bilo na sedežu v Šebreljah, glej Brecelj, Anatomija, 2016, str. 206) poslal Ivanu Manfredi, načelniku OK VOS za Baško dopis, v katerem mu je ukazal, da je naredil seznam oseb iz Cerknega, ki »so osumljeni ali jim je dokazano sodelovanje z belo ali modro gardo«, kot tudi oseb, ki so jih na zadnjem procesu obsodili na konfinacijo, kot tistih, ki jih niso obsodili zaradi pomanjkanja dokazov. S svojimi obveščevalci v Cerknem, predvsem s sekretarjem KPS Cerkno Jožetom Primožičem, posebej pa se je odlikovala »rajonska obveščevalka« Lipa, so zbrali podatke, ki jih je VOS potrebovala za ugrabitev »krivih« Cerkljanov.

Načelnik okrožne komisije za Baško Ivan Manfreda - Savo. Bebler je ukazal PK VOS, ki ga je vodil Miro Perc, da ukrepa. 30. januarja je Perc poslal Ivanu Manfredi, dopis, v katerem mu je ukazal, da je naredil seznam oseb iz Cerknega, ki so jih nato umorili.

Jože Primožič, sekretar KPS v Cerknem, je v Cerknem določil ljudi, ki so jih vosovci nato umorili na Lajšah.

Po ukazu najvišjih so odšli na zločinski pohod v Cerkno

Ivan Manfreda je nato zbral svojo enoto vosovcev in odšli so na zločinski pohod v Cerkno. Ugrabitve so vodili Franc Feltrin in Franc Mervič, komandir in komisar zaščitne čete PK VOS (Miro Perc) ter Miroslav Remškar in Janez Učakar, člana PK VOS. Boris Mlakar je nočne »aretacije« in nato umor na Lajšah takole opisal (str. 122–123): »Zvečer 2. februarja 1944 se je zbral v Cerknem skoraj ves varnostni bataljon baškega okrožja, tja pa je prispela tudi patrulja zaščitne čete PK VOS, ki sta jo vodila komandir Franc Feltrin ter komisar Franc Mervič. Z njo sta prispela tudi član PK VOS Miroslav Remškar ter Janez Učakar, ki je bil tedaj nekakšen pridruženi član PK VOS. Z varnostnim bataljonom je prišla tudi skoraj celotna OK VOS za Baško. V Cerknem so vosovci dobili seznam ljudi, ki jih je bilo treba aretirati. Po pričevanjih so nekateri domačini videli, da je bil seznani napisan s pisavo Maksa Štucina. Po hišah so izvajali aretacije v glavnem vosovci nedomačini.

Ugrabitve v Cerknem so vodili Franc Feltrin in Franc Mervič, komandir in komisar zaščitne čete PK VOS ter Miroslav Remškar in Janez Učakar (na fotografiji), člana PK VOS, četverica, ki jo je poslal Miro Perc - Maks, da so vodili morijo za vse čase v Cerknem oziroma na Lajšah.

Del aretiranih so najprej odgnali v poslopje tako imenovane stare sodnije, od tam pa v Juškov kozolec v Cigunci, kjer je že bilo nekaj aretirancev. Na seznamu so bili v glavnem tisti, ki smo jih omenili že pri Laharnarjevem poročilu, dodana je bila le še Piščančeva sestra Marta. Nekateri Cerkljani so sicer govorili o bistveno daljšem seznamu, vendar je njegov obstoj nemogoče dokazati. Po mesarja Kavčiča so morali priti večkrat, ker ga prvič niso našli. Ker je bila Marta Piščanc bolna, so pobrali kar Amalijo Purgar iz Zakriža, ki je bila tedaj pri njej in se je zanjo nekako postavila. Pri Mžigucu ni bilo doma Antona Oblaka, rešila pa se je tudi njegova žena Franca, ki je odšla k Purgarju že po aretaciji tamkaj stanujoče Katarine Mezek. Franc Kobal je bil že aretiran, toda na poti v Cigunco se je vrgel po tleh ter kričal, da če je kaj zagrešil, naj ga kar sodijo, toda sodišče je doli v vasi. Res so ga gnali v poslopje stare sodnije, toda po nekaj dneh izpustili. Prav tako niso našli omenjenega Antona Filipiča.«

Člani okrožne komisije za Baško spomladi 1944, potem, ko so pomorili 14 Cerkljanov. Z leve načelnik Ivan Manfreda - Savo, Rado Furlan, Franc Pokovec, Stanko Sulič, Rado Kovačič, Avgust Vogrič.

Nadaljevanje v: Cerkno in Lajše: VOS in rešeni Josip Bavcon [2]

1/23