Nadaljevanje iz: Cerkno in Lajše: VOS in rešeni Josip Bavcon [2]

Umor nedolžnih ljudi v Cerknem pozimi 1944 je hkrati pomenil uvod v dokončno zaostritev komunistične revolucije tudi na zahodu Slovenije. Lado Piščanc (1914–1944), rodil se je v Trstu, je bil kaplan v Cerknem od leta 1941, Ludvik Sluga (1917–1944), v begunstvu na Visokem pri Kranju, pa od maja 1942. Ob aretaciji so ju partizani oba obtožili vohunjenja za Nemce ob napadu na partijsko šolo v Cerknem. Očitno je bil umor kaplana Piščanca načrtovan že prej, vsaj jeseni 1943. Partizani so ga zaprli že konec oktobra 1943. Med ljudmi je bil priljubljen, slovel je tudi kot narodnjak in pesnik. V arhivu nekdanje tajne politične policije v Ljubljani so ohranjeni dokumenti o njegovem zaslišanju, ko je vosovec Tomaž med drugim o njem zapisal: »Piščanec ima ime, ni bilo dobro obtožiti ga belogardizma. Ustno več.« Toda to mnenje ga ni rešilo, umor je sledil odločitvi najvišjih predstavnikov komunizma na Primorskem.

Članek o komunističnem zločinu v Cerknem in na Lajšah v medvojnem časopisu.

Kako ubita duhovnika prikazati kot izdajalca

Zavedali so se posledic umora duhovnika, zato so med drugim zapisali: »Ker bo to na Primorskem prvi primer duhovnika, justificiranega od OF, bomo seveda morali stvar prepričljivo pojasnjevati.« Po umoru je komunistične voditelje skrbelo predvsem, kako ubita duhovnika prikazati kot izdajalca in zadušiti negodovanje ljudi. O tem več zvemo v poročilu iz začetka marca 1944, ki ga je VOS naslovil na KPS: »Po umoru kaplanov Piščanca in Sluge se je stanje zelo spremenilo. Celo sredinci so divje razpoloženi proti partizanom.«

Članek o komunističnem zločinu v Cerknem in na Lajšah v medvojnem časopisu.

Partizanstvo odkriva svoj komunistično brezverski obraz

Rudolf Klinec, tedaj župnik v Velikih Žabljah na Vipavskem, je tedaj pisal dnevniške zapiske. Ker je bil pri opisih obširen in zelo konkreten, ti zapiski veljajo za enega najodličnejših dokumentov in virov o dogajanju med vojno na Primorskem. Leta 2010 so jih pod naslovom Dnevniški zapisi 1943–1945 izdali pri Goriški Mohorjevi družbi. Za 16. april 1944 je med drugim omenil glavne vzroke za nezaupanje do partizanstva (str. 115): »Veliko nezadovoljstvo sta povzroči­li dve dejstvi: Partizanstvo odkriva svoj komunistično brezverski obraz, ter svoj internacionalni pečat. Brezverski: umor v Cerknem, javno govorjenje o ločitvi države od Cerkve, svobodna vera: 'Če bom hotel, bom molil, hodil v cerkev, se držal svoje žene ... ', vpis deklet v partijo, kako bodo pometli s farji ... Internacionalni: med nami in Italijani ne bo nobene meje; nobene besede, da bosta Trst in Gorica naša; v partizane vstopajo Italijani, Madžari, Nemci ... torej tudi 'okupatorji', le če so komunisti. Ljudstvo vidi, sliši. Primorci so narodnjaki, 25 let so nam Lahi strojili kožo, zatorej ne mislijo na vrnitev v isto vodstvo. In za take ideale naj gredo vsi v šume, v smrt?«

Tudi Milko Hojan, še en umorjenec, ni imel nič z izdajo

Sicer se je že po letu 1958 bolj ali manj odkrito govorilo, da v Cerknem umorjeni niso bili krivi za izdajstvo, še več, to naj bi storil partizanski major v nemški vohunski službi oziroma »gestapovski agent major Hojan«, kot je zapisal Boris Mlakar (Tragedija v Cerknem pozimi 1944, Goriška Mohorjeva družba, 2000, str. 157), ki so ga vosovci prav tako aretirali in umorili zaradi izdaje. Ampak, kljub nori pisariji Toneta Svetine v njegovem velebranem romanu Ukana o tem (Piščančevem in Hojanovem) izdajstvu, tudi Hojan v primeru Cerknega ni bil nikakršni izdajalec.

Gorenjski vosovci so bili posebej »divji«, to je morilski

Milka Hojana, načelnika štaba 31. divizije, so aretirali dan po napadu na Cerkno. V njegovem primeru je šlo za obsedenost komunistov s tako imenovano gestapovščino, za »gestapovsko zaroto«, na Gorenjskem, Hojan je prihajal od tam. Gorenjski vosovci so ga odgnali v Davčo, kjer so imeli skrivališče. Tam sta ga »zasliševala« Niko Kavčič in Vinko Hafner. Hojan se je branil, očitke zanikal, vendar v tistih razmerah, ko so vosovci na veliko ubijali, ni imel nobene možnosti, ubili so tudi njega (Niko Kavčič, Pot v osamosvojitev, Ljubljana, 2001, str. 111–114, ti Kavčičevi spomini so sicer zelo pristranski). V nasprotju s Kavčičem Mlakar pri Hojanu ni našel nobenih znakov krivde. Sicer je zapisal nedoločno (str. 160) »Tudi o morebitni krivdi Milka Hojana ne moremo reši ničesar določnega.« Tisti, ki nekaj vemo o dogajanju v Selški dolini oziroma v Davči, vemo, da so bili gorenjski vosovci, ki so vedrili in oblačili tam, posebej »divji«, to je morilski.

Članek o komunističnem zločinu v Cerknem in na Lajšah v medvojnem časopisu. Opis voskovsko-partizanskega nasilja v Cerknem 2. februarja 1944: ugrabitve, ropanje in umori.

Podoba, ki jo je ustvarila in propagirala VOS, nazadnje Niko Kavčič

Boris Mlakar je zapisal (str. 37): »Očitno je vodja Gestapa Helmut Rozumek igral tu uspešno dvojno igro, dokler se mu nista gorenjski in tudi primorski VOS odločno zoperstavila«. Nato je Rozumekovo »dvojno igro« omenil še na str. 107.

To je podoba, ki jo je ustvarila in propagirala VOS, nazadnje Niko Kavčič v svojih spominih. Vos je kot komunistična eksekucijska paravojska uničevala vsakršno konkurenco komunistom. Sprva je Helmuth Rozumek z nekaterimi pripadniki OF na Gorenjskem iskal modus vivendi, da bi vojno preživeli čim bolj brez spopadov in mrtvih. Ker pa je bilo to v popolnem nasprotju s politiko Josipa Broza, Edvarda Kardelja in Borisa Kidriča, so ti s pomočjo Vosa skupino zmernežev v OF na Gorenjskem, ki so se sporazumevali z Rozumekom, radikalno uničila. Komunisti so potrebovali nasilje in t. i. odpor proti okupatorju, saj so samo v takšnih pogojih lahko izvajali množično nasilje nad političnimi nasprotniki, jih odstranjevali, sejali globok strah v ljudi ter na krilih tega nasilja in strahu napredovali h končni na nasilju utemeljeni »zmagi«.

Komunistični vosovci so na Lajšah umorili šest žensk, med njimi Pavlo Sedej, šiviljo iz Cerknega in nečakinjo goriškega nadškofa Sedeja.

Indoktrinirani smo bili s komunistično mitologijo

Ampak, o tem je zdaj tudi že nekaj objavljenega, verjetno pred letom 2000, ko je Mlakar pripravljal knjigo, to še ni bilo znano. Indoktrinirani smo bili s komunistično mitologijo, s katero so nas na vsakem koraku bombardirali 50 let.

Rozumek se je radikalno obrnil proti partizanom potem, ko je videl, da so komunisti uničili njegove sogovornike. Zato tu težko govorimo o »dvojni igri«. Predvsem moramo govoriti o zločinski protinarodni »igri« komunistov.

Sam sem o tem pisal v prispevkih: Revolucija in nasilje (Reporter, 22. 4. 2019), Mimo revolucije (Reporter, 29. 4. 2019), Da bi bili složni (Reporter, 6. 5. 2019), Izogniti se nasilju (Reporter, 13. 5. 2019), Gorenjski separatizem (Reporter, 20. 5. 2019), Obkolitev se oži (Reporter, 27. 5. 2019), Uničevanje »nasprotnikov« (Reporter, 3. 6. 2019), Z nasiljem na oblast (Reporter, 10. 6. 2019) ter Brezno nad Mengšem (Reporter, 31. 8. 2020), Umor pod Sv. Trojico (Reporter, 7. 9. 2020), Obramba pred nasiljem (Reporter, 14. 9. 2020).

Komunistični vosovci so na Lajšah umorili šest žensk, med njimi med njimi Angelo Eržen, šiviljo iz Cerknega.

Samoiniciativni pokrajinski odbor Osvobodilne fronte za Gorenjsko

Za kaj je šlo? Na kratko. Tako imenovani samoiniciativni pokrajinski odbor Osvobodilne fronte za Gorenjsko so oblikovali decembra 1942. Ustanovili so ga s sodelovanjem posameznih gospodarstvenikov in člana pokrajinskega komiteja Komunistične partije Slovenije (PK KPS) za Gorenjsko. Deloval je do jeseni 1943. Komunisti oziroma njihov centralni komite KPS se ni strinjal z njegovo sestavo ter usmeritvijo in ga ni nikoli priznal. Ker so bili njegovi člani z »razrednega« stališča za KPS nezanesljivi zavezniki, sta si CK KPS in PK KPS prizadevala preprečiti njihovo avtonomno politično delovanje ter jih omejiti na materialno in finančno podporo »osvobodilnemu gibanju« (natančneje: komunistični »politiki«). To pomeni, da bi bili koristni le, če bi za komuniste pridobivali denar in drug koristen material.

Odborovo politično zanimanje je bilo usmerjeno predvsem k pripravam na konec vojne in na prevzem oblasti, medtem ko mu je bil oborožen boj proti okupatorju bolj v ozadju. Povezovanje odbora z vodjem gestapa na Gorenjskem Helmuthom Rozumekom je bila za večino njegovih članov usodna, seveda po prizadevanjih komunistov.

Lažnivi »borčevski« spomenik nad Cerknim 50 ubitim 27. januarja 1944 v Cerknem. FOTO: Ivo Žajdela

Komunistični boj je pomenil veliko nasilja, trpljenja in smrti

Naj kar takoj zapišem, da je bil pokrajinski odbor Osvobodilne fronte za Gorenjsko v obdobju od decembra 1942 do jeseni 1943, ko so ga komunisti uničili, svojevrstna organizacija. Sestavljali so jo levo usmerjeni posamezniki, sicer nasprotniki okupatorja, toda tudi nasprotniki ekstremističnih politik, tako tudi komunistične, ki je leta 1942 vodila politiko vsem jasno razvidne komunistične revolucije, to je nasilnega odstranjevanja nasprotnikov in oboroženega boja za oblast. V pogojih vojaške okupacije je ta boj seveda pomenil veliko nasilja, trpljenja in smrti. V obdobju od leta 1942 do jeseni 1943 se je na Gorenjskem našlo nekaj posameznikov, ki v nasilju niso videli smisla in so se mu poskušali čim bolj izogniti. Ti posamezniki so bili tako na slovenski kot tudi nemški (okupatorski) strani. Oboji so želeli vojno preživeti s pogajanji, konsenzom, kompromisi in celo sodelovanjem, pa čeprav le interesnim.

Zelo dolgo po demokratizaciji je trajalo, da so v Cerknem lažnivi »borčevski« spomenik le malo popravili. FOTO: Ivo Žajdela

Umazana protinarodna »politika« komunistov

Za komuniste, ki jim je okupacija dežele padla kot velikansko darilo z neba, je bilo to skrajno nevarno, saj jim je grozilo, da jim bo prekrižalo račune. Ti so bili za komuniste le eni: izkoristiti vojne razmere, ko ni civilne oblasti, ki bi preganjal zločine (umore) in so civilisti zaradi tega brez zaščite. Nasilni revolucionarni ukrepi komunistov imajo prosto pot. Katero koli nasilje so izvajali, ali proti civilistom ali proti okupatorju, vse jim je koristilo. Z nasiljem proti civilistom (Slovencem) so odstranjevali nezaželene ljudi in hkrati sejali v ljudeh nepopisen stran. Strahovlada torej. Vsakršno nasilje proti okupatorju, ki so ga izvajali pod oznakami oziroma pretvezo boja proti okupatorju, pa je povzročalo kruto protinasilje okupatorja proti civilnemu prebivalstvu. V povračilnih ukrepih okupatorja je bilo prisotno vsakršno nasilje, od groženj, ropanj do internacij in streljanj tako imenovanih talcev. Trpeli so predvsem civilisti. Po komunistični strategiji jih je bilo treba tako ali drugače v temelju prestrašiti. Mnogi komunistične prevare, to je napadov na okupatorja, ki so povzročali nasilne protiukrepe, niso videli, pa tudi če so jo, so bili zaradi vsesplošnega nasilja enih in drugih povsem nemočni. Ko je okupator izvajal nasilne protiukrepe (požigi hiš in vasi, ropanje, aretacije, internacije, streljanje »talcev«), so se lahko rešili le z umikom v gozd, kjer so jih partizani takoj vpregli v svoje paravojaške enote. Tam so jih seveda takoj podvrgli silni propagandi, kar pranju možganov, o plemenitih borcih za svobodo in okrutnem okupatorju, od jeseni 1942, ko se je porajala protirevolucija, to je obramba pred revolucionarnim nasiljem, pa tudi o kolaboracionistih (izdajalcih).

 Nadaljevanje v: Cerkno in Lajše: tožilec Zvonko Fišer in duhovnik Stanislav Medvešček [4]

1/10