Kjer poleti kmetje kosijo travnike, se lahko v času, ko te zalije voda, vozite s čolnom. Cerkniško jezero je namreč kraško polje, sredi apnenčastega okoliškega hribovja ležeča dolina z ravnim dnom. Ko ga napolni spomladansko ali jesensko deževje ter v okoliškem hribovju topeči se sneg, se spremeni v jezero. Spada med največja evropska presihajoča jezera in je izjemno pomemben življenjski prostor mnogih vrst ptic, sesalcev, dvoživk, metuljev in drugih žuželk. Čas od zgodnje pomladi pa do pozne jeseni je za obisk najprimernejši, kako različni so obrazi Cerkniškega jezera, pa razkrijejo obiski ob različnih letnih časih.

Cerkniško jezero je izjemno pomemben življenjski prostor mnogih vrst ptic, sesalcev, dvoživk, metuljev in drugih žuželk.

Nedaleč od središča za obiskovalce pri vasi Dolenje Jezero, ki je izhodišče za ogled jezera in kjer je tudi urejeno parkirišče, občasno izposojajo čolne, poglede na jezersko gladino z malenkost višje perspektive pa omogoča sup. Lahko pa se sprehodite po kolovozih in poteh čez okoliške travnike ali se po makadamski cesti, ki od tod pelje proti vasi Otok, odpravite, kolikor daleč vam je ljubo. 

Okoli jezera je več označenih pohodnih poti. Ob njem so urejena razgledišča, s katerih se nanj odpirajo lepi pogledi. Za raziskovanje širšega območja jezera je najboljša izbira kolo, s katerim ga lahko brez posebnega truda obkrožimo. V vasi Dolenje Jezero je na ogled Jezerski hram, muzej, ki ga je Cerkniškemu jezeru posvetila družina Kebe.

Vznemirjeni Valvasor

»Čeprav je to čudovito jezero mnoge privlačevalo, ga vendar doslej – res čudno – še nihče ni prav podrobno opisal niti se potrudil, da bi si ga natanko ogledal in po preiskavi spravil na papir,« je zapisal Janez Vajkard Valvasor (1641‒1693) v Slavi vojvodine Kranjske, monumentalnem delu, ki je v nemščini izšlo leta 1689 in mu je prineslo posmrtno slavo. »Razgrinjam svoje preštudirano delo v priloženem bakrorezu, iz katerega je razvidno, kako nastanejo prav vse akcije in operacije tega jezera na naraven način. Če bi ta ali oni neverni Tomaž težko verjel, so li cevi in sifoni (natege) … zares v hribu, in menil, da so le prazen dozdevek in izum moje domišljije, tedaj tudi ne more verjeti, da zgornje operacije v resnici tako potekajo, pa je le vse v resnici tako.«

Jezersko gladino krasi rastlinje, tudi lokvanji. FOTO: Marjan Žiberna

Tako je zapisano pod bakrorez v Slavi, daljši zapis pa je Valvasor našemu največjemu presihajočemu jezeru posvetil v njenem četrtem poglavju. A kar zadeva »akcije in operacije«, se je, tako kot še nekateri raziskovalci tega obdobja, motil. Presihanja Cerkniškega jezera si niso znali predstavljati brez zapletenega sistema podzemnih jezer v več nivojih, povezanih z nategami, ki omogočajo pretakanje voda med njimi. 

Stvarem so prišli do dna v drugi polovici 18. stoletja. Tedaj je jezuit Tobija Gruber (1744‒1806), polbrat Gabriela Gruberja, po katerem ima ime Gruberjev prekop v Ljubljani, ugotovil, da je pojavljanje in izginjanje vode na Cerkniškem jezeru precej bolj enostavno – povezano je z njenim dotekanjem na skoraj ravno dno polja oziroma z odtekanjem z njega. Če je dotok večji od odtoka, se voda začne nabirati v obliki jezera.

Včasih se ne pojavi, drugič ne presahne

Več kot tri četrtine vode priteče v jezero po podzemnih kraških dotokih, veliko manj pa je pride vanj po površju; večina iz rečice Cerkniščica. Dotok se navadno poveča februarja in marca, ko se topi sneg na Slivnici, v Javornikih in na Bloški planoti, kasneje pa so vode, ki napajajo jezero, povezane s povečanjem za ta letni čas značilnih dežnih padavin. 

Tako začne voda iz strug na dnu Cerkniškega polja, ki leži na nadmorski višini 548 metrov, zalivati njegove najnižje dele. Ko se gladina dvigne za dva metra, je površina jezera blizu 20 kvadratnih kilometrov, ob skrajnih višinah, ko se dvigne še nadaljnje tri metre, pa je površina ocenjena na 27 kvadratnih kilometrov, včasih celo nekoliko več. A taka izjemna višina je velika redkost.

Jezero, ki se ob obilnih padavinah napolni že v dveh do treh dneh, prav zaradi odvisnosti od njih natančnega »voznega reda« nima.

Jezero, ki se ob obilnih padavinah napolni že v dveh do treh dneh, prav zaradi odvisnosti od njih natančnega »voznega reda« nima. Obdobja, ko voda vztraja, so različno dolga, včasih pa sploh ne presahne, kar se zgodi v povprečju na vsakih deset let. V nekaterih letih, ko so padavine zmernejše in vode lahko sproti odtekajo, polje sploh ni poplavljeno.

Vodo ima jezero povprečno več kot devet mesecev na leto, pri čemer je od nekaj dni do nekaj tednov njena gladina visoka. Najpogosteje je polno aprila, maja in decembra, suho pa med avgustom in oktobrom. Ko je dotok vode manjši od odtoka, se začne gladina počasi, za nekaj centimetrov na dan, zniževati in jezero v nekaj tednih presahne.

Ko pozimi voda odteče skozi ponore, se zaledenele površine nad njimi udrejo in razlomijo. FOTO: splet

Voda odteka skozi požiralne jame na jezerskem dnu – tako imenovane ponore, ponikve in estavele. V nasprotju s prvima dvema, po katerih voda zgolj odteka, so estavele med odtekanjem vode požiralniki, med nalivi in dežjem pa vodo bruhajo. Veliko je odteče pod zemljo do bližnjega Rakovega Škocjana, kjer pride za kratek čas na površje kot rečica Rak, del pa je, prav tako podzemno, odteka do roba Ljubljanskega barja, kjer spet privre na plan.

Prebrali ste del članka, ki je bil objavljen v reviji Svet in ljudje 5/2024. Revijo lahko kupite tukaj. Spremljajte nas tudi na Facebooku in Instagramu.