Vidimo posameznega duhovnika, njegovo uspešnost, priljubljenost, včasih pa tudi napake in slabosti. Premalo pa razmišljamo o samem duhovništvu, poklicanosti v duhovništvo, zmanjševanju števila duhovnikov, potrebah škofije, ki jih najbolj vidi škof, pa tudi potrebe celega naroda in Cerkve. Iz zapečka peči svoje dnevne sobe, na katerem sedimo, kjer smo vedno imeli vse, kar smo potrebovali, težko vidimo kam dlje kot skozi okno do sosedovega dvorišča. To velja tako za mnoge vernike kot tudi za mnoge duhovnike.

Mnogi verniki in vsaj nekaj duhovnikov natančno ve, kaj bi moral narediti škof, da bi v nekem krajevnem občestvu bilo tako, kot je in morda še malo bolje. Papež Frančišek nas vabi, da bi svoj pogled in razmislek obrnili od sebe in pretekle izkušnje navzven, k drugim in drugače, da bi sestopili iz zapečka udobja (tudi preteklosti) in stopil skoz vrata, na katerih piše IZHOD, da bi videli širše, brez sten in ovir. "Cerkev v izhodu" je papeževa pogosta misel.

Iz zapečka peči svoje dnevne sobe, na katerem sedimo, kjer smo vedno imeli vse, kar smo potrebovali, težko vidimo kam dlje kot skozi okno do sosedovega dvorišča.

Potrebni smo iskrenega razmisleka. Razmisleka o duhovništvu, o načinu verskega življenja v naših župnijah, škofijah in narodu. Morda smo res vsi, verno ljudstvo, redovnice in redovniki, duhovniki in prvi pastirji Cerkve, povabljeni narediti temeljit premislek o vlogi in poslanstvu laikov in duhovnikov v Cerkvi na Slovenskem.

Če se ozrem na nas duhovnike. Vedno smo cenili duhovnike pesnike, glasbenike, govornike, gradbenike, kot može reda in discipline. Malo manj pa kot ustvarjalne pastoraliste in globoko duhovne može. Videli smo duhovnike, ki so garali in se izgarali za vernike, za domovino in napredek obojega. "Vi boste sejali, žel pa bo nekdo drug!", je bilo slišati kot tolažbo tistim duhovnikom, ki so delali bolj na duhovnem in/ali pastoralnem področju, k(j)er "rezultati" niso kratkoročno vidni.

Če pogledano v Sveto pismo, s kom Jezus primerja apostole? S sejalci Božje Besede? Nikakor! "Sejalec dobrega semena je Sin človekov!" (Mt 13,37). "Z Božjim kraljestvom je kakor s človekom, ki vrže seme v zemljo. Spi in vstaja, ponoči in podnevi, seme pa klije in raste, da sam ne ve kako. Zemlja sama od sebe poraja najprej bilko, nato klas in končno žito v klasu. Ko pa sad dozori, hitro zamahne s srpom, kajti prišla je žetev" (Mt 4, 26-29). Bog seje in daje rast. Tu je potreben naš preobrat. Jezus apostole in druge svoje učence vabi na žetev (!). Primerja nas torej z žanjci.

Bog seje in daje rast. Tu je potreben naš preobrat.

Poglejmo samo en primer. "Potem je Gospod določil še drugih ... in jih poslal pred seboj po dva in dva v vsako mesto in kraj, kamor je sam nameraval iti. Rekel jim je: 'Žetev je obilna, delavcev pa malo. Prosíte torej Gospoda žetve, naj pošlje delavce na svojo žetev. Pojdite!'"(Lk 10, 1-3).

Noben duhovnik in noben laik si ne more prilaščati tistega, kar je Božje in dela Bog. Mi smo "njegovi sodelavci" (2 Kor 6,1) pri žetvi. Bodimo sodelavci "Gospoda žetve" na žetvi in prosimo, da bi poslal še nove delavce na svojo žetev. Mi pa s ponižno drznostjo oznanjajmo: "Spreobrnimo se! Spreobrnite se! Božje kraljestvo se je približalo!"

Komentar je objavljen novi številki tednika Družina (30/2024).