Šestnajst let po prvi beli knjigi o vzgoji in izobraževanju, ki je bila sad ekipe, zbrane okoli tedanjega ministra za šolstvo dr. Slavka Gabra, nastaja nov dokument, ki naj bi začrtal smernice nadaljnjega razvoja slovenskega šolstva. Novo belo knjigo o vzgoji in izobraževanju je pod vodstvom dekana ljubljanske pedagoške fakultete Janeza Kreka v dveh letih pripravila 21-članska strokovna skupina, v procesu pa je sodelovalo skupaj 130 strokovnjakov. Osnutek bele knjige je vodja strokovne skupine 31. marca na novinarski konferenci simbolično predal sedanjemu ministru za šolstvo Igorju Lukšiču, s čimer je bil predan tudi v javno razpravo.

Vanjo so z današnjo tiskovno konferenco uradno vstopili predstavniki Cerkve, predsednik Slovenske škofovske konerence dr. Anton Stres, voditelj komisije za šolstvo pri SŠK dr. Ivan Štuhec in urednik revije Vzgoja p. Silvo Šinkovec. V svojih nastopih so se pohvalno in kritično dotaknili različnih vprašanj, ki se jih dotika bela knjiga o vzgoji in izobraževanju.

Dr. Ivan Štuhec je med drugim opozoril na razumevanje pojma avtonomija, kot ga v načelnih izhodiščih razume osnutek bele knjige. Po njegovih besedah je pohvalno, da je poudarek na avtonomiji učiteljev, kar kliče po vrnitvi in vzpostavljanju učiteljeve avtoritete, ki je v praksi, žal, vse manj navzoča. Ta nastavek daje tudi možnost za resen razmislek o ustanovitvi učiteljske zbornice kot edinega ustreznega reprezentativnega organa za ta poklic.

Žal pa po drugi strani, kot je opoziril dr. Štuhec, pojem avtonomije, kot ga predlaga nova bela knjiga, ni mogel mimo preživele in tipično slovenske posebnosti, da je avtonomija javne šole kot institucije povezana z ločitvijo države in verskih skupnosti. Takšna opredelitev je zastarela in v ideološkem duhu prejšnje bele knjige, ne upošteva pa spoznanj, kot je denimo stališče pravnika dr. Franceta Bučarja, ki je v knjigi Slovenci in prihodnost razmejil javni in zasebni interes na področju vzgoje in izobraževanja ter odnos Cerkev–država na tem področju tako, da država ne more imeti monopola nad vzgojo, temveč mora ustvarjati pogoje, da bi lahko posameznik svobodno ustvarjal svoj pogled na svet in iskal smisel svojega bivanja.

P. Silvo Šinkovec se je osredinil predvsem na vzgojno komponento osnutka Bele knjige. Ugotavljal je, da besedilo o vzgoji, ki ga je sicer pohvalno več kot v prejšnji beli knjigi, skorajda nima opomb, kar daje slutiti, kot da je to tematika, ki ni podprta s strokovno literaturo in strokovnimi razpravami. Osnutek bele knjige skorajda ne omenja vzgojnega načrta, ki je sicer uzakonjen v zakonu o javno šoli, kar zbuja vtis, da ta dokument ni usklajen s slovensko zakonodajo. Osnutek bele knjige se izogne tudi definiciji pojma vzgoja. Urednik revije Vzgoja je bil kritičen še do izraza »svetovnonazorska nevtralnost«, ki jo uporablja osnutek bele knjige in po prepričanju p. Šinkovca ne ustreza pluralni družbi, saj navaja k misli, da bi bilo potrebno iz slovenskih šol izzvzeti vse religiozne in ateistične razlage sveta.

Ljubljanski nadškof dr. Anton Stres pa se je dotaknil vprašanja religiozne, duhovne in etične kulture, ki naj jo nudi šola. Znova je navedel evropsko konvencijo o človekovih pravicah, ki pravi, da mora »pri izvajanju funkcij, ki so v zvezi z vzgojo in izobraževanjem, država spoštovati pravico staršev, da zagotovijo svojim otrokom takšno vzgojo in izobraževanje, ki sta v skladu z njihovim lastnim verskim in filozofskim prepričanjem.«
Tako pa se srečujemo z dejstvom, da je v širšem evropskem prostoru glede verskega ali religioznega pouka v šoli Slovenija velika izjema.

Bela knjiga, kot ugotavlja dr. Stres, to sicer priznava in opredeljuje kot našo specifičnost, a nič več. Ta »specifičnost« ostaja v Beli knjigi brez pojasnila in brez prepričljive utemeljitve, »ne ostaja pa brez škodljivih posledic«, kot so recimo nesposobnost religijsko slabo pismenih rodov za razumevanje kulturne dedščine, predsodki, ki izvirajo iz nepoznavanja, vodijo pa v nestrpnost, ipd.

Med najbolj temeljne naloge vsakega šolskega sistema namreč po Stresovem prepričanju sodi zlasti naloga, da vzgaja za strpnost in kulturo dialoga v družbi. Strpnost in kultura dialoga pa predpostavljata znanje, obveščenost, poznavanje. Tam, kjer se različne kulturne ali duhovne skupine med seboj ignorirajo, so najbolj plodna tla za predsodke in nestrpnost, tudi za nestrpnost do vernosti in verujočih ter njihovih občestev.

Katoliška Cerkev v Sloveniji je na to pomembno pomanjkljivost našega šolskega sistema po Stresovih besedah že večkrat opozorila, tudi na plenarnem zboru, da bi se izognili tako pogostim nerazumevanjem pa so v Cerkvi pogosto pojasnjevali tudi razliko med veroukom kot vzgojo za verovanje in versko življenje, ki naj ostane v pristojnosti Cerkve, in verskim oziroma religioznim poukom kot versko-duhovnim izobraževanjem, ki vodi k poznavanju verstev s posebnim – a ne izključujočim – poudarkom na religiji okolja, v slovenskem primeru krščanstva. »Tak pouk, ki bi ga zasnovali v sodelovanju s Cerkvami in verskimi skupnostmi, ki jih to zadeva, bi veliko prispeval k medsebojnemu spoštovanju, sožitju in sodelovanju. Večkrat smo že izrazili našo pripravljenost za pogovore v tej smeri. Po eni strani bi upoštevali, kaj so na tem področju uveljavljeni standardi v Evropi, posebej v srednjeevropskih državah, ki so nam kulturno in religiozno duhovno blizu, po drugi strani pa bi tudi upoštevali naše razmere in trenutne možnosti. Trenutek pisanja Bele knjige je gotovo priložnost, da tudi na tem področju naredimo korak naprej. Za našo družbo in državo bi bila velika škoda, če bi to priložnost zamudili,« je med drugim na današnji tiskovni konferenci dejal nadškof Stres.