Foto: Tatjana Splichal

V minulih dneh je Slovenijo prvič obiskal p. Arturo Sosa Abascala, ki je pred tremi leti nasledil p. Adolfa Nicolasa Pachona na mestu vrhovnega predstojnika jezuitov. P. Sosa je kot Venezuelčan prvi predstojnik, ki prihaja iz Latinske Amerike. V Caracasu je opravil licenciat iz filozofije in doktorat iz političnih ved, v Rimu pa je študiral teologijo. V Venezueli je poznan po znanstveno-političnih raziskavah in predavanjih v različnih ustanovah, med drugim je bil tudi gostujoči profesor za latinskoameriške študije na univerzi Georgetown v ZDA.

Celoten članek si preberite v novi številki Družine.

Ste na čelu najštevilnejše moške redovne skupnosti, ki velja tudi za eno najvplivnejših skupnosti v Katoliški cerkvi. Če k temu prištejemo še papeža Frančiška, je red močna sila. Se strinjate?

Ne ... (smeh), ne strinjam se. Smo največja moška redovna skupnost, ne pa najmočnejša. Mislim, da smo doprinos k Cerkvi. Papež Frančišek je jezuit, ampak že prej je bil mnogo let škof. Mogoče ljudje ne vedo, da ko jezuit postane škof, ni več odgovoren redovni skupnosti. Jorge Bergoglio je bil v škofa posvečen pred 27 leti …

Nekatere struje v Cerkvi se bojijo, da s približevanjem sodobni kulturi hkrati relativiziramo cerkveni nauk, primer je nerazvezljivost zakonske zveze. Kakšno je vaše mnenje?

Noben strah ni dober, če zares živiš iz evangelija. Cerkev ni kodeks, ni seznam pravil. Cerkev ima veselo novico za ljudi v vsakem trenutku zgodovine. Edino pomembno je, da smo zvesti veseli novici. In ta pomeni tudi način življenja, kot ga je pokazal Jezus. Ne prizadevamo si za to, da bi ohranili nedotaknjen seznam pravil, ampak se trudimo živeti po evangeliju v vsakem trenutku človeške zgodovine.

V zadnjem času vidimo, da je veliko napetosti med konservativnimi in bolj liberalnimi skupinami. Kako preseči nasprotja med temi pogledi v Cerkvi, da bi skupaj dosegli večjo edinost?

Ni prvič v zgodovini Cerkve, da so v njej napetosti. Od Apostolskih del naprej vidimo napetosti, med Petrom in Pavlom in tako naprej. To je torej del človeškega življenja, zato ne bodimo presenečeni. Napetosti v Cerkvi so lahko produktivne, če v ozadju ni boja za moč, če ne gre za to, kdo ima prav. Ljudje različnih pogledov, različnih kultur, različnih izkušenj poskušamo odkriti, kaj nam želi povedati Bog. S takšnim pristopom gremo lahko čez te napetosti. Mislim, da je to tudi močno sporočilo papeža Frančiška, ko govori o sinodalnosti in razločevanju v Cerkvi kot o nečem, kar je potrebno, da bi bili zvesti veseli novici evangelija. Ne boji se napetosti, boji se, da bi se oddaljili od evangelija.

Eden od velikih izzivov današnje Cerkve je živeti in razumeti različnost kot bogastvo. Cerkev ni vojska, kjer morajo biti vsi oblečeni v enaka oblačila, Cerkev je skupnost, kjer raznolikost kultur in pogledov lahko obogati skupnost.

Celoten članek si preberite v novi številki Družine.