Te dni smo v enem od t. i. osrednjih slovenskih tiskanih medijev brali trditve, ki so, če se izrazimo malce slikovito, širile precej protiustaven vonj (beri: smrad). Nekemu nekdanjemu diplomatu se je zdelo potrebno napisati (in uredniku začuda vredno objaviti) prispevek, v katerem je (predvsem) krščanskemu delu državljanskega telesa odrekel z ustavo zajamčeno pravico do zasebnega in javnega, osebnega in skupnostnega izpovedovanja vere. Med drugim smo namreč v dolgoveznem spisu lahko brali tudi trditve, da »demokracija religioznost/cerkev tolerira samo za zidovi, ker je na napačni strani zgodovine«. Celotna poanta teksta je bila ravno v tem, da sta demokracija in krščanstvo absolutno neskladna in da zato demokracija zahteva izločitev ne le verskih institucij, temveč tudi verske argumentacije iz javnega prostora. Skratka: kristjani, marš za cerkvene in zakristijske zidove (kamor so vas naši ideološki očetje nekoč že spravili, pa ste se predrzno vrnili v javni prostor), sicer...