V začetku 70. let je tudi pri nas odločno zavel pokoncilski veter, kar je bilo mogoče zaznati tudi v vsebinah takrat še zgolj verskega lista Družina. Študenta slavistike Marko Terseglav in Jože Faganel sta objavila članek Študent naj bo – toda kakšen, ki je povzročil izjemno vznemirjenje tako v Cerkvi kot v strukturah tedanje komunistične države, pomenil pa je zametek odmevne Študentske strani. 

Mesečno rubriko so dolga leta ustvarjali študentje, ki so se zbirali v študentskih skupinah v Ljubljani. Med uredniki sta bila tudi psihiatrinja Angelca Ficko Zalokar in slavist Jože Faganel. Danes že oba upokojena, a z zavidljivo kariero vsak na svojem področju sta se ob jubileju spominjala takratnega časa, ki ima, kot poudarja Faganel, »veliko analogij s sodobnim stanjem v Cerkvi«.

Kako ste prišli v stik z uredniki Družine, da so vas povabili k sodelovanju?

Jože Faganel: To je povezano z angažiranjem pri frančiškanski študentski skupini p. Hieronima Žvegliča, ko smo študentje pomagali izdajati župnijski list Naše tromostovje. Izhajale pa so tudi knjižice odmevnih predavanj, ki so jih imeli takrat najrazličnejši intelektualci za študente in izobražence: Rebula, Grmič, Kocbek … Pri tehnični pripravi smo sodelovali z Družino, ki je imela tedaj del prostorov na Miklošičevi, tam smo se srečevali z ustvarjalci Družine in drugih verskih listov. Ob tehničnih opravkih smo se dogovorili tudi za kakšen članek.

Angelca Ficko: Kot študentka s štajerskega podeželja sem seveda obiskovala t. i. Štajersko študentsko skupino, poslušala pa sem, tako kot mnogi drugi, tudi razna predavanja za študente pri frančiškanih. Tam sem izvedela, da Družina organizira novinarski tečaj za študente – to me je pritegnilo. Vodil ga je urednik Ivan Merlak; ravno v tistem času pa je postal glavni urednik dr. Drago Klemenčič in želel uvesti v Družini novosti. Študente je spodbujal k sodelovanju.

Kakšen izziv pa je bil v tistem času za študente pisati za verski list?

Ficko: Verni študentje, ki smo se zbirali po različnih skupinah, smo bili nekakšna, nekaterim tudi tečna, gonilna sila v smislu nadaljevanja vplivov 2. vatikanskega koncila. Naša Cerkev se nam je zdela »srednjeveška« – toga, stroga, huda, »strašili« so z Bogom kot strogim sodnikom … Mi pa smo želeli v svet prenašati evangeljsko veselo novico, veliko smo se spraševali, kaj lahko študentje naredimo, da bi bilo vzdušje v Cerkvi bolj optimistično, bolj veselo, ljudje pa zaradi vere bolj srečni.

Jože Faganel. FOTO: Ivo Žajdela

Faganel: S pisanjem v Družini in tudi s kakršnim koli delovanjem v župniji smo bili trn v peti tako komunistični oblasti kot tudi togemu delu cerkvenih voditeljev, ki so se morda bali, da smo podtaknjenci oblasti. Cerkvi smo očitali togost, pa da ne reši določenih vprašanj. Odpirali smo družbena vprašanja, zaradi česar – to smo zvedeli šele mnogo pozneje – so imeli problem uredniki Družine in tudi duhovniki, ki so vodili študentske skupine. Morda je zavel med njimi tudi duh ljubosumja nad množico mladih pri frančiškanih. Bili pa smo seveda deležni tudi nevidne »pozornosti« nadzornih služb notranje uprave, kajti oblast si je želela pohlevnih vernikov, kar pa mi nismo bili, čeprav nam je bil blizu kocbekovski krščanski socializem. Veljali smo za revolucionarne študente, no, pogumne (nasmeh). Zato je pri okroglih mizah sodeloval celo Zdenko Roter, nekakšen vrhovni udbovski poverjenik za Cerkev.

Bi lahko potegnili analogijo s sedanjim stanjem v Cerkvi?

Faganel: Veliko analogij je. Tudi dejavnost hudega duha ne odneha. Zdaj se je naučil latinščine (nasmeh). Kako smo bili po koncilu navdušeni nad liturgijo v slovenskem jeziku! Študentje smo sodelovali z Marijanom Smolikom, ki je zaslužen, da je liturgična prenova potekala na duhovni in umetniško visoki ravni, da je prevod Misala iz latinščine dobil ustrezno bogoslužno in literarno obliko. S kakšnim ponosom smo sodelovali pri nedeljski dopoldanski maši pri frančiškanih! Študentski zbor sv. Cecilije, ki je prepeval pri enajsti maši, je dal kar 14 duhovnikov, od tega tri škofe. Zato danes ne razumem, kako je na Slovenskem našlo simpatizerje tudi med mladimi gibanje za oživitev latinščine v Cerkvi. Tega ne pojmujem kot spoštovanje tradicije, ampak obžalovanje, da Cerkev ni več struktura, ki bi se je bali in skrbeli za puhli formalizem. Imamo papeža Frančiška in papeže pred njim, ki nam kažejo – kar vemo tudi iz evangelijev –, da je za kristjana bistveno zaupanje v Božje usmiljenje.

Angelca Ficko Zalokar. FOTO: Osebni arhiv

Ficko: V naših študentskih časih je zares vršalo od spontanega in navdušenega vključevanja mladih v Cerkev. Mislim, da sta bila naša največja magneta, ki sta pritegovala mlade in neverne, škof Grmič in za tisti čas svetovljanski profesor Franc Rode. Bili so lepi časi. V zadnjih desetletjih pa, kot da verskih vrednot med mladimi ni več. In kot da ne dovolimo Svetemu Duhu, da zaveje med mladino.

Kako vidita poslanstvo Družine danes?

Ficko: Kot nasploh za Cerkev si tudi za Družino želim, da bi spet postala vsaj malo »problematična«. Ni treba odpirati nove t. i. Študentske strani, prav bi pa prišla pogovorna stran, kjer bi lahko sodelovali tudi mladi in kjer ne bi bilo tabu tem.

Faganel: Spremljam predvsem verske teme, kar je verjetno posledica enoumja, ki sem si ga dovolil vcepiti v mladosti, češ, da naj bo Družina predvsem verski list. Seveda berem tudi druge vsebine – in včasih me prvi hip spreleti občutek, da kakšna vsebina ne spada v ta časopis. Potem pa se spomnim, da smo včasih že imeli dnevni časopis Slovenec, pa so ga pretkano uničili. Sedaj mora Družina na tedenski ravni uspešno opravljati tudi njegovo poslanstvo. Želim pa si, da evangelizacija ostane na prvem mestu naše 70-letne gospe.

Prispevek je bil v celoti objavljen v tedniku Družina (18/2022).