Blagoslovitev spravnega obeležja. Foto: Ivo Žajdela



Pri podružnični cerkvi Rojstva device Marije na Kureščku je bilo v nedeljo, 30. avgusta, posebej slovesno, obeležili so dva jubileja in v cerkvi blagoslovili spravno obeležje.

Praznik Kraljice miru se je v nedeljo, 30. avgusta, v svetišču Kraljice miru na Kureščku začel z jutranjo mašo in nadaljeval s češčenjem skozi ves dan. Popoldne se je začelo peš romanje od cerkve na Golem do Kureščka, po poteh škofa Rožmana s prošnjo za mir (kot leta 1940), češčenje pri Kraljici miru pa se je sklenilo s petimi litanijami Matere Božje in nato s slovesno mašo, ki jo je daroval nadškof Stanislav Zore.

Zaznamovali so dve veliki obletnici

Letošnji praznik Kraljice miru so zaznamovan z dvema velikima obletnicama. Spomnili so se spokornega romanja za mir, ki ga je pred 80 leti, 1. septembra 1940, na Kureščku vodil takratni ljubljanski škof Gregorij Rožman.

Spomnili so se tudi 30. obletnice od ponovne obuditve tega spokornega romanja, ki je postal praznik Kraljice miru.

Romanje na angelsko nedeljo, 1. septembra 1940, je bilo v času ko je po Evropi že celo leto rušila in morila svetovna vojna. V vabilu je škof Rožman napisal, da ima romanje dvojni namen: najprej hvaležnost, da je bilo njim prizaneseno, potem pa da bi se priporočili »Kraljici miru, da bo po njeni priprošnji našemu narodu in državi ohranjen mir, red in svoboda.«


Uvod v mašo. Foto: Ivo Žajdela


Besede škofa Rožmana so postale preroške

Pri maši v nedeljo je nadškof Stanislav Zore (celotna pridiga je v priponki) izpostavil namen škofa Rožmana in nekatere njegove misli.

Kurešček pridiga Zore.doc

V pridigi, ki jo je škof Rožman po maši imel pred cerkvijo na Kureščku, je posebej poudaril: »Sem smo prišli – kjer so stoletja v zaupanju naši predniki pravili: Marija, Kraljica, utrdi nas v miru – ob turških napadih – veliko so trpeli, mnogi padli, kri prelili, mnogi v ujetništvo gnani, mnogo hiš zgorelo, žetev pohojena – a so vztrajali, dobili so Božjo pomoč, da niso obupavali, vedno znova gradili in začeli – in to prelepo zemljo nam, svojim potomcem zapustili – dobesedno s potom in krvjo je prepojeno – iz nje se je nešteto molitev in vzklikov dvigalo k nebu.«

Škof Rožman je govoril o nasilju, ki je v preteklosti bičalo to zemljo in njene ljudi, ki je v preteklosti podiralo domačije in zažigalo hiše. Pa tudi o upanju, ki ni usahnilo, o veri, ki je ni moč pokončati in uničiti ne z nasiljem in ne z mučenjem, ne z zasužnjevanjem in ne z ubijanjem.

Te njegove besede pa so postale preroške. Ob tem romanju so sklenili, da bodo vsako leto na angelsko nedeljo poromali na Kurešček. Svoj sklep so uresničili samo še leta 1941, ko se je zbralo ravno tako veliko ljudi kot prejšnje leto, čeprav je tokrat tudi Slovenija že bila v vojni.


Pridiga nadškofa Stanislava Zoreta. Foto: Ivo Žajdela


Hiše so bile požgane, ljudi so pobijali ...

Nadškof Zore je spomnil, da so vasi okoli Kureščka začele dobivati podobo, kakršno je v svoji pridigi predstavil škof Rožman. Hiše so bile požgane, ljudi so pobijali – vse vojske so pokazale, kako zelo znajo biti nasilne.

V poročilih iz tistega časa pa piše, da so Italijani dovolili, da so se talci, ki so bili pred streljanjem, prej spovedali in so jih domači lahko pokopali na pokopališčih, tisti pa, ki jih je smrti zapisala komunistična partija, niso imeli ne možnosti ne priložnosti niti za odvezo, kaj šele za krščanski pogreb.

Domačije so gorele, zemlja je bila prepojena s znojem in krvjo in iz nje se je nešteto molitev in vzklikov dvigalo k nebu – prav kakor je povedal škof Rožman.


Spomin na medvojna in povojna morišča. Foto: Ivo Žajdela


Razdejanje cerkve na Kureščku se je začelo po koncu vojne

Nazadnje je zadelo tudi cerkev. Če so domačije zagorele že leta 1942, je cerkev Kraljice miru ostala praktično nedotaknjena do septembra leta 1944, ko je granata zadela streho nad velikim oltarjem.

Razdejanje pa se je začelo po koncu vojne, ko je bila cerkev prepuščena vremenskim ujmam, objestneži pa so razdejali in oskrunili notranjost. Zadnja maša je bila na angelsko nedeljo leta 1946.

Po naročilu škofa Vovka so Marijin kip in vso opremo odnesli iz cerkve. Marija je začasno zavetišče našla v škofijskih prostorih v Ljubljani.


Niša s spravnim obeležjem. Foto: Ivo Žajdela


Dobesedno s potom in krvjo prepojena zemlja

»Ali potemtakem Bog ni uslišal množice romarjev s škofom na čelu, ki je molila in ga po Kraljici miru prosila za mir, svobodo in red?,« se je vprašal nadškof Zore in dodal, da je škof Rožman prošnji za mir dodal še pomemben dodatek: »Še prej in bolj za milost, da bi mogli vsi vedno voljo Božjo spolnjevati.«

In še: »Škof Rožman je v preroški pridigi leta 1940 za preteklost povedal tudi to, kar se je potem dogajalo tudi v prihodnosti: Ljudje 'so vztrajali, dobili so Božjo pomoč, da niso obupavali, vedno znova gradili in začeli – in to prelepo zemljo nam, svojim potomcem zapustili – dobesedno s potom in krvjo prepojeno'.«


Nadškof Zore s somaševalci. Foto: Ivo Žajdela


S 66 krajev medvojnega in povojnega trpljenja

Nadškof Stanislav Zore je med obe obletnici dodal še tretjo, saj letos mineva 75 let od konca druge svetovne vojne. »Čeprav je orožje po bojiščih utihnilo, je smrt še vedno jemala svoj davek, le da se je zdaj to dogajalo pod plaščem noči, v odmaknjenosti stoletnih gozdov in ob kraških breznih in rudniških jaških, ki so jih morilci uporabili za prikrivanje svojih zločinov.

Zato bomo danes blagoslovili spravno znamenje, v katerega so položene steklene posodice z zemljo, kamni in peskom s 66 krajev medvojnega in povojnega trpljenja. Skozi vse to pa iz nekaj kamnov iz Jeruzalema raste križ, znamenje trpljenja in zmage, obljuba odrešenja za vse, ki se ga oklenejo in se ob njem učijo ljubiti in zmagovati.«


Lojze Čemažar med razlago spravnega obeležja. Foto: Ivo Žajdela


Idejo za spravno obeležje je dal arhitekt dr. Jože Kušar

Prav zato so ob letošnjem prazniku v cerkvi postavili spravno znamenje z zemljino različnih morišč z vse Slovenije. Oblikoval ga je akademski slikar Lojze Čemažar, blagoslovil pa nadškof Stanislav Zore.

V manjši zidni niši pod pevskim korom, v bližini stranskega vhoda v cerkev, so poslej nameščene steklene posodice. V vsaki je prgišče zemljine, kamenja ali peska s posameznega kraja medvojnega in povojnega trpljenja. Ti primerki predstavljajo vsa območja naše lepe in s krvjo ter solzami orošene domovine.

Priporočilo in idejo za spravno obeležje je že na začetku gradnje obnovljene cerkve ter še kasneje nekajkrat podal njen arhitekt dr. Jože Kušar.


Poslikave Lojzeta Čemažarja. Foto: Ivo Žajdela


Spominjati se moramo vseh, ki so med vojno in po njej morali umreti

Spravno obeležje je opisal akademski slikar Lojze Čemažar.

Na spodnji površini niše in na štirih steklenih policah so nameščene steklene posodice. V njih so prgišča zemljin, kakršne so značilne za posamezna mesta hudih preizkušenj.

V sredini spodnjega dela, tik izza lika križa, je v eni izmed steklenih posodic nekaj kamenčkov in zemlje iz Jeruzalema. Na simbolni ravni ti kamenčki in zemlja kažejo na Jezusovo bližino z žrtvami vojnega in povojnega časa ter z nami v naših prizadevanjih za rast kraljestva miru, resnice in ljubezni.

Odprtino niše prekriva pravokotna steklena ploskev, ki ščiti zbrano zemljino, ki je vredna našega spoštovanja in ob kateri se moremo spominjati vseh, ki so med vojno in po njej morali umreti.

Pomniku daje pomen lesen lik križa z napisom izbranih Odrešenikovih besed.

Kurešček pridiga Zore.doc