V času vladanja Jožefa II. nad slovenskimi deželami so zaradi reforme o verski svobodi leta 1781 razpustili vse samostane, ki se niso ukvarjali z vzgojo mladine in strežbo bolnikov, ter številne župnijske cerkve. Žrtev preganjanj je bila tudi romarska cerkev sv. Marjete na Šmarjetni gori nad Kranjem, ki jo arhivske listine omenjajo že v 13. stoletju. Cerkev je bila tako prepuščena dvestoletni pozabi. Zidove so uničevali potresi, viharji, veter, zmrzali in malomaren človeški odnos, tla ruševine so bila prekrita s humusom in prerasla s podrastjo in drevjem. Zapuščeno so uporabljali za kamnolom in prekopavanje, izhaja iz zapisov arheologa Andreja Valiča.

V ruševinah sta na cerkev spominjala le še deloma ohranjena zahodna stena in zvonik. Pred 30 leti, še v času nekdanje države in ravno v obdobju gospodarske krize in podivjane inflacije, so domačini na pobudo župnika Cirila Brgleza zbrali pogum in na ruševinah ponovno zgradili podružnično cerkev župnije Kranj Šmartin. Arhitekt Matija Suhadolc je prenovo zasnoval v monumentalnem starinskem historičnem izgledu, in pri tem z arhitekturnimi detajli ohranil spomin na prvotno cerkev.


Vir: Valič Andrej : Ruševina cerkvice sv. Marjete na Šmarjetni gori. Loški razgledi, letnik 37. številka 1 (1990).

Ponovne postavitve cerkve so se romarji, ki so na Šmarjetno goro v večini prišli peš, spomnili v soboto, 20. julija, na god sv. Marjete. Slovesno somaševanje je vodil ljubljanski nadškof Stanislav Zore, ki je ob tej priložnosti dejal, da je »to še eno znamenje za nas danes, da se lahko v zelo zahtevnih, težkih časih in neugodnih okoliščinah rodijo čudovita dejanja zvestobe in vere.« Po njegovih besedah nam vse cerkve po slovenskih gričih in dolinah sporočajo, »ne samo, da so naši predniki bili kristjani, ampak so našo deželo pokristjanili, zaznamovali s cerkvami, znamenji in jo iztrgali poganstvu in v njej naredili prostor vsemogočnemu Bogu.«



Zore je zbrane pri sveti maši spodbudil, da je pomembno, da tudi danes vedno znova razmišljamo, kako bomo to deželo ohranjali krščanstvu. »Predvsem vsak v svojem srcu, kajti cerkve in znamenja se začnejo rušiti takrat, kadar Bog začne izginjati iz človekovega srca in posledično tudi iz družbe.«