Kako Cerkev odgovarja na razmere v družbi? Se dovolj hitro prilagaja, da more opravljati svoje poslanstvo? Se oglasi, ko je potrebno, in molči, ko se je stvari ne tičejo? Je pri tem pristranska? V razpravi, ki jo je odlično moderirala Urška Jeglič, so sodelovali župnik v Frankolovem, klaretinec p. mag. Branko Cestnik, tiskovni predstavnik Slovenske škofovske konference (SŠK), moralni teolog dr. Gabriel Kavčič, in odgovorni urednik spletnega portala Domovina.je (v odhajanju) Rok Čakš.

Boleče, a tudi priložnost

Cerkev nekoč in danes. Po prepričanju p. Branka Cestnika se Cerkev v zadnjem stoletju navaja na pluralno družbo, v kateri nima več vodilne vloge, temveč je le še ena od duhovnih sil v nekem okolju. Ta prestop je po njegovem boleč, »ker se nam zdi, da izgubljamo«, po drugi strani pa tudi priložnost. »Cerkev se je rodila tako, da se je šlo na tržnico idej – sv. Pavel je šel na tržnico idej in ponudil Kristusovo sporočilo –, in tudi zdaj se moramo navaditi tega prestopa in družbe, ki je v mestih že zelo pluralna, na podeželju pa še ne tako. Kot podeželski župnik vidim veliko razliko: 15 kilometrov je od Frankolovega do Celja in to je tako, kot da bi se peljal v časovnem stroju. Frankolovo je nekje 50 let nazaj, Celje pa malo naprej po družbenih procesih. Tako bo tudi še nekaj časa ostalo. V Cerkvi se zdaj oblikujejo trije tipi krščanstva: podeželski, predmestni/trški in metropolitanski/mestni,« tako Cestnik.

Z distance in brez slepljenja

In kako mediji obravnavajo cerkvene zgodbe? Čakš upa, da na Domovini o njih poročajo z zadostno kritično distanco in ne olepšujejo stvari, hkrati pa niso krivični do Cerkve: »Zlasti naloga medijev, kot je Domovina, ki je nastal neodvisno od cerkvenih, političnih ali drugih krogov, je, da znajo ta vidik odpreti drugače, kot ga je mogoče odpirati v medijih, ki so v lastništvu Cerkve ali blizu temu. Ljudje so občutljivi na to, kaj se piše in govori, zlasti v Družini ali Ognjišču, zato so tam novinarji pod določenim pritiskom, ki ga pri nas ni toliko. Bistveno je, da znamo z distanco pogledati stvari, ne slepiti ljudi ne v eno ne v drugo smer, povedati iskreno, odprto in s pravo mero, kakšno je stanje v slovenski Cerkvi in družbi. Ker naša kredibilnost izvira iz te neodvisnosti in distance,« pravi urednik spletne Domovine.

Sicer pa se ne čudim, da je trenutno v Cerkvi tako, kot je. Malo se mora sčistiti balasta zadnjih desetletij in se perečih tem lotiti z vso odločnostjo, potem pa se bo dalo tudi na novo postavljati. (dr. Gabriel Kavčič)

Za vsako ceno ščititi Cerkev

Ker je Katoliško cerkev lani do obisti pretresla afera Rupnik, so gostje najprej spregovorili o njej. Čakš izpostavlja širši pogled na problematiko, ki se ni začela s to afero, temveč že prej s televizijskim nastopom žrtve drugega duhovnika in velikim odporom cerkvenih ali kleriških vrst, da se o tem odkrito govori. Čakš je to razumel, ker je to relikt nekega časa, ko je bila Cerkev na udaru, in zlasti pri starejši generaciji ostaja močna logika, da je treba za vsako ceno ščititi Cerkev, njeno entiteto in moralno držo, tudi če je potencialno kaj narobe, sicer bodo nasprotniki vse obrnili proti njej. Mlajša generacija pa razmišlja drugače in tudi na Domovini so k aferi pristopili nekoliko bolj odprto in odkrito govorili o tem do te mere, da so še vedno zaščitili integriteto žrtev in potencialnih storilcev.

Drama razočaranja

P. Branko Cestnik je afero ocenil za tako kompleksno, da ga ni človeka, ki bi Rupnika videl čisto v dušo – niti papež ga ne. Nihče nima popolne slike o tej zelo zapleteni zgodbi, dramatični in lahko tudi tragični, zato je težko dajati dokončne sodbe, osnovno stališče pa je biti na strani žrtve. »Rupnik je bil za nas cerkveni učitelj, duhovna avtoriteta. Kjer koli se je pojavil, povsod je bilo polno poslušalstva, poslušali pa so ga od kardinalov in škofov navzdol. Jemali so ga kot Hieronima današnjega časa. Potem pa se to podre in vsak, ki mu je zelo zaupal in sledil, zdaj doživlja svojo dramo. Tudi jaz sem jo – dramo razočaranja. Zato je zelo težko biti objektiven. Moja drža je, da se v dokončnih sodbah vzdržimo in počakamo, da tudi resnične in morebitne žrtve vržejo karte na mizo,« poudarja Cestnik.

Tako se ne dela

Dodaja še ne nepomembno dejstvo, da pater Rupnik ves ta čas ni spregovoril, brani se z molkom in svetovno javnost pušča v megli. Po Cestnikovem mnenju je bila Rupnikova inkardinacija v Škofijo Koper dobra, »ker nekje mora biti«, pri čemer pa dr. Gabriel Kavčič izpostavi, da bo inkardinacija, dokler ne bo prišlo do končnega postopka, izpadla zelo čudno, ker se duhovnike in škofe kaznuje za mnogo manjše prekrške, tu pa je domala brez posledic. »Trenutno ima povprečen vernik vtis, da je nekdo iz te zgodbe zlezel ven inkardiniran v domačo škofijo, nekdo drug ali nekatere druge iz te zgodbe pa so bile razpuščene,« podčrta Kavčič in os uperi v Vatikan, ne vedoč, kaj tam počnejo, »ampak tako se ne dela«.

Dvorana Kulturnega doma Šmartno v Tuhinju je bila polna. FOTO: Monika Jeglič

Zaenkrat imamo samo nekaj lepih misli

»Če se tu nekdo brani z molkom, naj se tudi oni branijo z molkom in nekaj naredijo, preden dajo v javnost. Zdaj pa imamo vsaka dva meseca nekaj novega. Cerkev ima moč, nisem pa prepričan – sem bil toliko časa v Rimu –, ali smo že na točki, da bi se zadeve redno reševale tam, kjer bi se jih rešiti dalo. Vedno znova sem malo razočaran niti ne nad slovensko situacijo, saj se mi zdi, da pri nas hitreje rešujemo in niti nismo imeli prav dosti takšnih primerov; v Vatikanu pa se je večkrat videlo, da če je moč, se da zadevo speljati tudi drugače, kot bi narekovala pravičnost. Tu sem malo pesimističen in čakam, da se končno kaj zgodi. Kajti zaenkrat imamo samo, če smo iskreni, nekaj lepih misli,« je bil neposreden tiskovni predstavnik SŠK.

Če se ne razčisti, pade na vse, ki niso krivi

In kako oče in laik gleda na cerkvene afere? Rok Čakš predstavi izkušnjo s svojo mamo, globoko verno žensko, ko so kot medij pisali o stranpoteh zelo redkih duhovnikov. Pri njej je opazil obrambno držo, tako tipično pri starejši generaciji, ki tega ni mogla sprejeti in verjeti, da se to dogaja. »Pomembno se mi zdi ta refleks prerasti, saj nas bo le resnica osvobodila. Ko bo to enkrat razčiščeno, se bo šele videlo, da gre v resnici za majhen del ljudi; če se ne razčisti, pade na vse, ki niso krivi. Ko bomo enkrat vzpostavili mehanizme, ki bodo to preprečevali, in bomo pozorni na takšne stvari, si bomo lahko Cerkev in posredno tudi katoličani povrnili moralno integriteto,« poudarja Čakš.

Cerkev si mora moralno integriteto čim prej povrniti

Kajti Cerkev je najprej z mariborsko finančno afero in nato s spolnimi zlorabami izgubila avtoriteto v družbi, kar se močno pozna, zatrjuje Čakš, saj je imela Cerkev pomembno – nekaj časa celo monopolno – vlogo, zdaj pa tekmuje na trgu z drugimi ponudbami, ki so praviloma bolj plehke, potrošniške, komercialno naravnane. »Moralna integriteta Cerkve je zelo pomembna in si jo mora čim prej povrniti, da bo lahko – nikoli več monopolno, kar morda niti ni bilo dobro – spet igrala vlogo, ki ji pritiče kot dvatisočletni inštituciji, ki temelji na resnici. Zato je pomembno, da govori in priča resnico in ne prikriva tistega, kar je resnica,« je še prepričan Čakš.

Med vožnjo na okroglo mizo sem v sosednji vasi videl dva para sprehajalcev s psički. To je podeželsko meščanstvo. To niso več kmetje, živijo v lepih hišah in se z zemljo kaj dosti ne ukvarjajo. To je nek novi slog, mi pa v Cerkvi zaostajamo in še vedno računamo na kmeta. (p. mag. Branko Cestnik)

Pluralizem in tradicionalizem

O dveh »ekstremih«, pluralizmu na eni strani in močnem tradicionalizmu na drugi, je spregovoril dr. Gabriel Kavčič, ki po desetletjih precejšnje razvodenelosti, kjer smo dediči pokoncilskega norenja, opaža tudi določene rezultate. Med mladimi, študenti in dijaki, vidi v glavnem ekstremne ali povsem brezoblične, zdaj vedno več prvih, s čimer imajo kar nekaj težav. »Mlajše generacije duhovnikov, ki se ravno s to mladino največ ubadajo, odgovarjajo na njihove potrebe, je pa res kar huda polarizacija tudi med generacijami. Mlajših duhovnikov je toliko manj, a že ko sem leta 2011 vstopil v bogoslovje, se mi je zdelo, da moramo biti zelo zavzeti ali zelo butasti, da se odločamo za to. Ta pojav se je danes še podvojil,« je pojasnil Kavčič, ki v svoji generaciji ne vidi nikogar, ki bi ga označil za tradicionalista, vidi pa duhovnike, ki s svojo poklicanostjo in z oznanjevanjem še bolj resno mislijo svojo službo kot nekateri duhovniki, po katerih se je sam zgledoval, ko se je odločal za duhovni poklic.

Podeželsko meščanstvo

Slovensko katolištvo je zelo vezano na slovenskega kmeta in se je pojavilo kot njegov velik zaveznik in se oblikovalo ob njem, toda danes niti na podeželju ni več kmetov, Cerkev pa je ostala vezana na to govorico. Stane Granda je nekoč govoril o podeželskem meščanstvu, je pojasnil Cestnik: »Med vožnjo na okroglo mizo sem v sosednji vasi videl dva para sprehajalcev s psički. To je podeželsko meščanstvo. To niso več kmetje, živijo v lepih hišah in se z zemljo kaj dosti ne ukvarjajo. To je nek novi slog, mi pa v Cerkvi zaostajamo in še vedno računamo na kmeta. Jutranje maše! Včasih smo računali na to, da kmet opravi v štali in potem pride k maši. Danes štal ni več, jutranje maše pač.«

Sodelujoči na okrogli mizi o Cerkvi in družbi. FOTO: Monika Jeglič

Trški tip župnije postaja nosilen, zelo pa usiha mesto

Mesto, dodaja Cestnik, se hitro sekularizira, podeželje bolj vztraja v veri in običajih, vmes pa se jača trški tip krščanstva, v katerem nastajajo dokaj dinamične župnije. Trški tip župnije postaja nosilen, zelo pa usiha mesto. »Celje je bila opatijska župnija, največja v Sloveniji pred ustanovitvijo župnije Sv. Duha, s 25.000 ljudmi. Danes pa ima manj veroučencev kot Frankolovo! Tako je strmoglavilo mesto, kjer se zelo spreminja struktura in je zmedenost velika. Po drugi strani pa ravno mesto ponuja novo kakovost v krščanstvu. Molitvene skupine, skupine intelektualcev, ki se zbirajo in berejo Sveto pismo, študentske skupine, tudi cerkvena glasba … Tako se zdaj krščanstvo spreminja,« opozori Cestnik.

Migracija za krščanstvo ni škandal

Obenem pojasni še odnos Cerkve do migracij in podčrta, da se je Sveto pismo rodilo iz Abrahamove migracijske zgodbe in da je migrant, popotnik, homo viator globoko v duhovnem DNK krščanstva, ki se ne vrti v krogu in ponavlja kot vzhodne religije, temveč potuje proti cilju, zato migracija za krščanstvo ni škandal. »Cerkev se je na migracije pripravljala z ekumenizmom in s temo medverskega dialoga. Že od koncila smo se pripravljali na ta svet, v Slovenijo je to prišlo z 20- do 30-letnim zamikom. V občini Vojnik imamo dve ekumenski kapeli, ki smo jih naredili skupaj s pravoslavci in imeli z njimi tudi bogoslužje, moji sobratje v Trstu pa župnijsko dvorano ponujajo za molitev senegalski muslimanski skupnosti, ki se ne more vklopiti v arabske skupnosti. Cerkev gre nasproti temu, a ima hkrati tudi nalogo kot trdnjava braniti identiteto – in mora tu vmes igrati svojo igro.«

Humanitarni in varnostni vidik

Čakš pa pojasni dve dimenziji migracij, humanitarno in varnostno. Ob prvem večjem migrantskem valu leta 2015 so se pretežno levo usmerjeni osrednji mediji usmerili izključno na humanitarni vidik in povsem zanemarili varnostnega ter želeli Slovence naučiti, kako naj se obnašajo do teh, ki prihajajo. Drugi, bolj desni mediji, so se postavili izključno na varnostni vidik in opozarjali zgolj nanj. Prava mera bi bila obojna, izpostavi Čakš in se dotakne še dileme kristjana. »V osnovi, kot posameznik, bo odprt, kot ga uči Sveto pismo: tujec sem bil in ste me sprejeli. Ko pa govorimo o narodu ali naciji, pa to ni zgolj humanitarno vprašanje, temveč je vprašanje identitete naroda.«

Treba se bo sprijazniti, da bodo duhovniki postali redka dobrina, vse več stvari in pobud v sodobni Cerkvi pa bodo prevzeli laiki in zlasti družine. Če bomo vse prelagali na duhovnike, jih bomo izčrpali, pa še učinek ne bo enak. (Rok Čakš)

Narediti je treba selekcijo

Ali lahko kot narod ali država namerno opravičujemo kršenje vseh postopkov, ki pritičejo nekomu, ki želi postati prosilec za azil, samo zato, da smo brezpogojno odprti do vseh, ki pridejo? Ne moremo, si odgovori Čakš; narediti moramo selekcijo. »Pozneje se je tudi izkazalo, da je veliko prišlekov izkoriščalo begunski pedigre situacije, da so bodisi prišli kot ekonomski migranti bodisi celo kot poznejši teroristi. Ta dimenzija pa presega zgolj posameznika in presega narod in nacijo kot identiteto, ki ima svojo državo in mora skrbeti za svoje meje. To izvira iz zgodovinskega refleksa, ker če je želel narod ostati in se ohraniti, je moral imeti določeno distanco in tudi strah do tujcev, ki so prihajali. In Slovencem je uspelo 1500 let ohraniti svojo identiteto, jezik.«

Blagoslov istospolnih parov

Mimo razprave o blagoslovu istospolnih parov seveda ni šlo. Kavčič je razložil, da je Dikasterij 18. decembra lani izdal noto o pastoralni vrednosti blagoslovov in v njej pojasnil tudi pomen preprostih blagoslovov. »Vsakdo lahko pride pred Gospoda, takrat v obliki duhovnika, in prosi blagoslova. To ni nič novega. Tudi vsaj od objave Katekizma katoliške cerkve v 90. letih prejšnjega stoletja mora biti jasno, da tudi istospolna oseba, celo taka, ki bi živela v partnerstvu, lahko pristopi k takemu preprostemu nekajsekundnemu blagoslovu, ki ga pravzaprav nihče ne vidi. To je teorija, ne skrivam pa kritičnosti, kar se prakse tiče,« je bil neposreden Kavčič.

Upor Cerkve je bil tokrat prevelik

»Na mikroravni je stvar obupna: tajming ravno pred božičnimi prazniki in tik po sodbi kardinalu Becciuju, da niti ne govorim o tem, da smo morali že konec oktobra razlagati o transspolnih in botrih – ravno se je tisto poleglo, smo začeli to. Preveč teh tem je,« zatrjuje Kavčič in preide na makroraven: upor Cerkve je bil tokrat prevelik in to bi moralo Vatikan ustaviti. Je pa res, da s tem doslej ni bilo veliko izkušenj – prvič po letu 1968 je tokrat izrecno rečeno in pokazano, da se celotne škofovske konference ne strinjajo. In še: ne rabiš biti teolog, da razumeš, kaj ljudi moti – in to so pari. Eno je namreč blagoslov istospolnih oseb, drugo pa so pari, in tu se dela razlika.

Po koncu formalnega dela je z vprašanji za goste sodelovalo tudi občinstvo. FOTO: Monika Jeglič

Še do včeraj smo učili eno, zdaj pa delamo drugo

»Še do včeraj smo učili eno, zdaj pa delamo drugo. Enako je bilo s ponovno poročenimi: ljudem smo desetletja razlagali, da ne smejo k obhajilu in spovedi, potem pa pride nek dokument in odtlej hodi vsa Italija k obhajilu in spovedi. Ali je bil to papežev namen, ne vem; gotovo pa časovna nastavljenost ni bila dobra. Svetemu očetu ne nasprotujem, sprejemam pastoralno rešitev, na področju moralne teologije pa se tu zatika in tega ne rabim razlagati jaz, temveč razlagajo ljudje. Božje ljudstvo je spregovorilo kar glasno in se je tudi v Rimu že zategnila kakšna ročna zavora,« tako Kavčič.

Da imamo raznovrstnost duhovnikov, je veliko bogastvo

Pa še o fenomenih duhovnika Martina Goloba in misijonarja Petra Opeke. Čakš opozori, da so ljudje različni in potrebujejo različne stvari, da pa karizma potegne, dokler je zdrava – in pri njiju jo vidi; včasih pa gre lahko karizma tudi v ekstreme, v slabo, in se potem to zlorablja. »Duhovnik, ki zna 100 ljudi res globoko nagovoriti, je vreden enako kot duhovnik, ki jih zna na svoj način 5000. Da imamo raznovrstnost duhovnikov, ki nagovarjajo vsak svojo množico, je veliko bogastvo. Živimo v svetu, kjer je omogočena mobilnost, splet, spremljaš lahko duhovne misli, si prilagodiš duhovni program, tudi jezik je vse manj ovira. Kot zna Martin Golob odlično nagovoriti 10.000 ljudi, je tisti, ki jih zna 50 ali 100, svoje poslanstvo enako dobro opravil,« poudaril Čakš, Cestnik pa doda, da so na Gregoriani rekli, da če en jezuit dobro duhovno vodi 10 ljudi, je svoje poslanstvo opravil.

Bolečina Cerkve, da je gluhost kar močna

Gabriel Kavčič se z Martinom Golobom pozna še iz časa, ko sta bila skupaj v bogoslovju v Ljubljani, in ko je zadnja raziskava o tem, komu ljudje zaupajo, vendarle pokazala rahel vzpon Cerkve in duhovnikov, kar se že dolgo ni zgodilo, je bila njegova prva misel, da je za to zaslužen tudi Martin, ker zna nagovoriti. Kavčič ga še bolj občuduje zato, ker ve, koliko je dela zadaj. »Pri Petru Opeki pa so še večji superlativi. Če si garač in če Gospodov duh dela, kar je največkrat povezano, in če se sprijazniš in vzljubiš življenje na Madagaskarju, potem je tam zadeva postavljena povsem drugače kot pri nas. Pri nas pa se duhovnikom dogaja, da garajo, da Božji duh veje, odziva pa ni takšnega, kot bi si ga želeli. To pa je kar bolečina Cerkve, da je gluhost zelo močna, s čimer pa misijonar Opeka vendarle nima toliko opraviti. Tudi on se zaveda, da tu živimo v res zanimivi situaciji,« pojasni Kavčič.

Cerkev se v zadnjem stoletju navaja na pluralno družbo, v kateri nima več vodilne vloge, temveč je le še ena od duhovnih sil v nekem okolju. Ta prestop je boleč, ker se nam zdi, da izgubljamo, po drugi strani pa je tudi priložnost. (p. mag. Branko Cestnik)

Generacije, ki največ molijo za duhovnike, jih tudi imajo

In doda, da ima Cerkev lepo prihodnost in da toliko duhovnikov, kolikor jih generacija potrebuje, toliko jih ima. Opozarja, da molitev za duhovne poklice ni zgolj za čez 10 let, velikokrat namreč pozabljamo, da molimo za trenutne duhovne poklice, in danes je tega zares veliko in, človeško gledano, povsem dovolj. »Tiste generacije, ki največ molijo za duhovnike, jih tudi imajo in jih bodo imele vse do svete popotnice, zanje jih ne bo zmanjkalo. Sicer pa se ne čudim, da je trenutno v Cerkvi tako, kot je. Malo se mora sčistiti balasta zadnjih desetletij in se perečih tem lotiti z vso odločnostjo, potem pa se bo dalo tudi na novo postavljati,« je prepričan tiskovni predstavnik SŠK.

Duhovniki bodo postali redka dobrina

Čakš podčrtava, da se bo treba sprijazniti, da bodo duhovniki postali redka dobrina, vse več stvari in pobud v sodobni Cerkvi pa bodo prevzeli laiki in zlasti družine. Navede primer svoje žene, katehistinje v 1. razredu podeželske župnije, ki ni na vprašanje, kaj praznujemo za božič, od 30 nadebudnih sedemletnikov dobila niti enega odgovora, da Jezusovo rojstvo. »Je duhovnik kriv, da niso vedeli? In da, ko ga prinese k verouku, večina še ni nikoli videla Svetega pisma? Otroci imajo v sebi neverjetno radovednost, le zbuditi jo moraš znati. Tu je potencial, toda to se mora začeti v družini. Tu je naša vloga. Če bomo vse prelagali na duhovnike, jih bomo izčrpali, pa še učinek ne bo enak. Laiki moramo postati misijonarji in podajati vero naprej, duhovniki pa bodo to blagoslovili in s tem nadgradili.«

Čudeži Svetega Duha

Cestnik zaključi optimistično, češ da smo v zadnjih dveh desetletjih v Sloveniji doživeli tudi nekaj čudežev, ki govorijo, da Sveti Duh ni v krizi, eden takšnih je razcvet zakonskih skupin: »To je fenomen zadnjih 20, 25 let, po sinodi. Zakonskih skupin je v Sloveniji okrog 400. Nekatere so redno spremljane z duhovniki, druge ne. Sam spremljam tri, to sem si zadal in tako je že 15 let, le da nimam vodilne vloge in sem samo asistent. To je veliko delo Cerkve za družine prek zakonskih skupin, hkrati pa vidiš živo Cerkev. Poglejte Družino in Življenje, 120 zakonskih skupin, trdne programe, mrežo ljudi s svojim medijem; neka mentaliteta se je pripeljala v Cerkev prek DiŽ. To so čudeži Svetega Duha, ki prihaja.«