Španska revija Vida Nueva je objavila pogovor o nedavni škofovski sinodi o zakonu in družini z nekdanjim prefektom Apostolske signature (papež Frančišek ga je zamenjal 8. novembra) ameriškim kardinalom Raymondom Leom Burkeom, ki po mnenju poznavalcev rimske kurije velja za enega največjih zagovornikov konservativne usmerjenosti v njej. Pogovor je v celoti v nemščino prevedla agencija »kath.net«, Obravnava različna stališča in gledanja, ki so se kresala na sinodi in ob njej o obravnavani pereči snovi. Močno je odmeval v mednarodni javnosti.

Kakšen občutek je v Vas zapustila sinoda? Ali so bila na njej nasprotovanja?

Bila je odkrita in močna razprava. Prej so vedno objavili nastope sinodalnih očetov, tokrat ne. Vse informacije so izvirale iz povzetkov p. Lombardija in s srečanj, ki jih je pripravil s tiskom.

Ti povzetki so me presenetili, niso dobro odsevali vsebine razprav, (marveč) so dajali vtis, da bo vse krmililo stališče kardinala Kasperja.

Pravi šok je prišel z Relatio post disceptationem (zbirom nastopov prvega tedna sinode). Zdelo se je, da je manifest za spremembo cerkvenega učenja nasproti nezakonitim zvezam. Ponudil je večjo odprtost za pare, ki živijo skupaj brez zakramenta zakona, in osebe, ki trpijo zaradi homoseksualnega stanja.

Ali so bili drugi sinodalni očetje vašega mnenja?

Tako je. Mi vsi v moji mali delovni skupini (Circulus minor) smo bili presenečeni. Porabili smo veliko časa, da smo sklepni dokument utemeljili na Svetem pismu in cerkvenem učiteljstvu. Treba je bilo odstraniti zmote, kot na primer izraz, da je mogoče najti pozitivne prvine v grešnih ravnanjih, kot so kohabitacija, nečistost, prešuštvo ali v spolnem občevanju med osebami, ki trpijo zaradi homoseksualnosti. Ta zmeda je bila zelo huda.

Poskušali smo, da bi vnovič zasijala lepota zakonskega stanu kot od Boga ustvarjene nerazvezljive, zveste in na rojevanje naravnane zveze.

Pri težavnih okoliščinah smo razlikovali med ljubeznijo do grešnika in sovraštvom do greha. Moderatorji in relatorji malih delovnih skupin (Circuli minori) smo prosili za to, da bi bilo naše delo objavljeno. Dotlej javnost ni vedela, kaj smo mislili. Vse je bilo nadzorovano in zmanipulirano, če smem tako reči.

Ali so poskušali sinodo usmeriti v eno smer?

Da. Od trenutka, ko je začel kardinal Kasper predstavljati svoje mnenje, je del tiska iz tega razbral, da namerava Cerkev spremeniti svojo disciplino. To je povzročilo velike pastoralne težave.

Številni škofje in duhovniki so stopili z menoj v stik in poročali, da so osebe v nezakoniti zvezi prišle v župnijo z namenom, da bodo prejemale zakramente. Dejali so, da to hoče papež.

Pri tem nismo govorili o lahkotni zadevi, marveč o temeljni.

Zakon je steber Cerkve. Če te resnice ne bomo pravilno učili in živeli, smo izgubljeni. Prenehamo biti Cerkev. Na sinodi ne moremo postaviti na isto stopnico naukov Cerkve in stališče, ki temu nasprotuje.

Ali resnice o zakonu ne učijo več pravilno?

Velika zmeda je glede nerazvezljivosti zakona. Če nekdo živi odnos, ki je očitno prešuštvo, kako je potem mogoče pristopiti k spovedi s sklepom, da ne bo več grešil? Kako je potem mogoče pristopiti k obhajilu, ne da bi se župnija jezila? Očitno živi v enem od najtežjih grehov.



Ali v poti spokornosti, ki jo je predlagal Kasper, ne vidite možnosti, da bi nekateri vnovič poročeni ločenci pristopali k zakramentom?

Na tej poti spokornosti morata udeleženca živeti čisto. Če se ne moreta ločiti, morata živeti kot brat in sestra. To je stara praksa. Govorijo o zakonu stopnjevanja, a resnica ni stopenjska, je objektivna. Zakon je nerazvezljiv. Če se z nekom poročim, ne morem živeti z nekom drugim.

Druga vroča tema so homoseksualci. Prej ste jih navedli kot »osebe, ki trpijo zaradi homoseksualnega stanja«. Ali menite, da je to bolezen?

To je trpljenje. Bog nas ni ustvaril, da bi bil mož z možem in žena z ženo. To je očitno razvidno iz narave. Ustvarjeni smo za heteroseksualno zvezo, za zakon. Ne bi rad govoril o homoseksualnih osebah, saj se nihče ne istoveti s to usmerjenostjo. To je oseba, ki ima to usmerjenost, ki je trpljenje.

Kaj menite o tem, ko je papež dejal, kdo je on, da bi obsodil geja?

Rekel je, da ne more presojati o človeku pred Bogom, pa naj bo njegova krivda kakršnakoli. Obsoditi pa je treba dejanja. Ne verjamem, da papež misli drugače. Ta pa so grešna in protinaravna. Papež ni nikoli rekel, da moremo v njih najti pozitivne prvine. Nemogoče je v slabem dejanju najti pozitivne prvine.

Frančišek govori v svoji sklepni poslanici o sinodi o »sovražni zakrknjenosti« in obžaluje, da so se nekateri zaprli »znotraj napisanega«, niso pa pustili, da bi jih »presenetil Bog«. Kako razlagate te besede?

To je težko. Človek si to lahko razlaga v smislu, da sta nauk in disciplina nasprotna delovanju Svetega Duha. To ni katoliški način mišljenja. Nauk in disciplina sta pogoja za resnično srečanje s Kristusom. Veliko sem jih slišal reči, da se papež noče sklicevati na nauk in tudi ne na disciplino. To ni ustrezna obrazložitev njegovih besed.

Nekateri verniki so zaskrbljeni zaradi poti, ki jo ubira Cerkev. Kaj jim vi pravite?

Številni so mi izrazili to skrb. V tako kritičnem trenutku, v katerem je močan občutek, da je Cerkev kakor ladja brez krmila, ne glede na to, iz katerega razloga, je pomembneje kot kdajkoli preučevati našo vero, imeti zdravo duhovno vodstvo in močno pričevati za vero.

Nekateri so mi rekli, na primer, da delovanje v gibanju za pravico do življenja ni več tako pomembno. Odgovarjam jim, da je pomembnejše kot kdaj koli prej.

Ali vidite Cerkev na točki, ko se dozdeva, da ji nihče ne poveljuje?

Imam vse spoštovanje do Petrove službe in ne bi rad zbujal videza, da sem glas zoper papeža. Rad bi bil, z vsemi svojimi slabostmi, verski učitelj, ki govori resnico, ki jo danes čutijo številni. Ti malo bolehajo za morsko boleznijo, saj se jim dozdeva, kakor da bi Cerkev izgubila kompas.

Vzroke te dezorientacije moramo že enkrat pustiti ob strani, kajti nismo izgubili kompasa. Imamo trajno izročilo Cerkve, nauk, bogoslužje, moralo. Katekizem se ne spreminja.

Kaj odlikuje ta pontifikat?

Papež govori prav o potrebi, da je treba iti na obrobja. Odgovor ljudi je bil zelo prisrčen. Vendar mi ne moremo iti na obrobja s praznimi rokami. Mi gremo s Kristusovo besedo, z zakramenti, s krepostnim življenjem iz Svetega Duha. Ne trdim, da papež to dela, vendar obstaja nevarnost, da bi napačno razlagali srečanje s kulturo.

Vera se ne sme prilagoditi kulturi, marveč jo (mora) klicati k spreobrnjenju. Mi smo kontrakulturno, nobeno populistično gibanje.

Rekli ste, da Veselje evangelija ne bi bilo del učiteljske službe. Zakaj?

Papež sam je na začetku dokumenta dejal, da ni učiteljski, da daje zgolj napotke za smer, v katero bo vodil Cerkev.

Ali povprečen katoličan to razlikuje?

Ne. Zato je bila potrebna skrbna obrazložitev za vernike, ki pojasnjuje način in težo dokumenta. V Veselju evangelija so izreki, ki izražajo papeževe misli. Sprejemamo jih spoštljivo, vendar ne predstavljajo uradnega nauka.