Jernej Marenk, župnik v Cerkljah. FOTO: Tatjana Splichal.


Jernej Marenk, župnik v Cerkljah, se je sredi februarja moral posloviti od očeta, ki je v slabih dveh tednih umrl zaradi koronavirusne bolezni. Septembra bi bil star okroglih 80 in načrtovali so že praznovanje, saj je bil še čil možakar.

V začetku februarja je oče nenadoma oslabel. Na covid najprej nihče ni pomislil, saj se je zelo pazil, hodil ni praktično nikamor. Ko se je izkazalo, da nima več zadosti kisika v krvi, so ga odpeljali na urgenco in tam takoj ugotovili, da ima covid, ter ga poslali v bolnišnico na Golnik.

»Ko je takrat odhajal, nihče niti slučajno ni pomislil, da je to njegova zadnja pot od doma,« se spominja cerkljanski župnik. V bolnišnici pa se je covid hitro stopnjeval, njegov organizem se mu ni mogel upreti.

Kar kmalu so ga morali dati v komo. Ko pa je prišla še sepsa in pljučnica, so domači vedeli, da je konec.

Poslovil se je v sestrinih sanjah

»Ko so nam povedali, da bo živel le še nekaj dni, smo dobili dovoljenje za obisk. Pa je prav pred dogovorjenim dnevom umrl. A poslovil se je na drugačen način,« pripoveduje Marenk.

»Tisto noč, ko je umiral, je najmlajša sestra zelo živo sanjala, da se je od nje prišel poslovit. Da jo je pobožal, poljubil na čelo in ji rekel, da odhaja. Naj se imamo lepo in da je njemu lepo. To je bilo njegovo slovo od vseh nas. Zjutraj je klicala domov in mami povedala, da je sanjala, da je oče umrl. Mami pa so tik pred tem iz bolnišnice sporočili, da je umrl zvečer ob pol enajstih.«

Nikdar ne veš, kdaj je zadnjič

Ker so za covidom zboleli tudi vsi ostali domači iz hiše, kjer je živel oče, so ga lahko pokopali šele čez deset dni, ko je bilo konec njihove izolacije.

»Pogreb na pokopališču v Selcih je moral biti v ožjem krogu, kropit pa ga je prišlo zelo veliko ljudi. A tudi tu: brez rokovanja, v tistih treh urah, ki so bile na voljo za slovo pred pogrebom, ni bilo časa, da bi s kom kaj več spregovoril, to sem zelo pogrešal,« pove Marenk.

»Zame je edino mogoče verjeti Jezusovemu evangeliju: da je On življenje, da je premagal smrt in nam s tem zagotovil življenje po smrti.«


Jerneju Marenku je bila v tolažbo zavest, da je bil oče zares veren človek in da je dozorel za odhod. FOTO: Cathopic.

Tudi njegovo 80-letnico bomo praznovali

»A čeprav je v nebesih, je tudi z nami. Na pogrebu sem močno občutil njegovo navzočnost. Svojim domačim vedno govorim, da ne smemo preveč žalovati. Tudi njegovo 80-letnico bomo praznovali, to mora biti dan veselja. On bi si želel, da smo veseli.«

»Najpomembnejša lekcija, ki sem se je naučil od očeta, je, da mi nikdar ni rekel, kako naj živim. Živel je in pustil, da ga gledam, kako živi. Nikoli ni veliko govoril, ljubezen je izrazil s svojimi dejanji. Hvaležni smo za njegovo mirno in vztrajno navzočnost in sposobnost videti, kdaj ga potrebujemo,« pravi Marenk.

Nato zaključi: »Bi pa res rad še enkrat govoril z njim. In drugače bi govoril, če bi vedel, da je zadnjič. Je že tako, da nikdar ne veš, kdaj je zadnjič.«


Celoten prispevek je bil najprej objavljen v velikonočni številki tednika Družina (14/2021).

Preberite še:
- Ganljivo pričevanje življenja [VIDEO]
- Semena upanja
- Zorenje v ljubezni