Čepe
Objava:
30. 03. 2007 / 09:08
Deli:
Čas branja:
3 minute
Nazadnje Posodobljeno:
09.04.2021 / 13:15
Čepe
Soteska Čepe na pomladni dan
Ste morda opazili zanimivo sotesko, kadar ste se peljali v Celovec čez ljubeljski prelaz? Jaz sem si jo mnogokrat želel ogledati, a vendarle ne dovolj močno, da bi si za ogled vzel dovolj časa. Dokler se nekega lepega pomladanskega dne nisem sprehodil ob reki Borovnici in njenem pritoku Žabnici na senčni strani Alp. In to doživetje bi rad delil z vami.
Na Malem Ljubelju se pri kapelici odcepi levo cesta v Poden – izjemno prijetno ledeniško dolinico, vredno posebnega obiska, ki je pravo nasprotje ovinkastemu prehodu. Po vasici Žabnici (Bodental) se imenuje rečica, ki se potem, ko zapusti ravninski del, hitro vreže v pobočje in hiti proti glavni dolini. Kot ledeniški odtok je bila rečica nekdaj mnogo bolj vodnata in tedaj je izdolbla večji del soteske. Stranska soteska Žabnice se tik pred Malim Ljubeljem združi s sotesko Borovnice, ki je prav v tem delu zelo divja. To je slikovita soteska Čepa, preprosto ime, ki pa se v nemščini spremeni v zapleten izraz – Tscheppaschlucht.
Če ne bi bilo nadelane poti, si soteske ne bi bilo mogoče ogledati, tako pa prijetna in varna pot ponuja izjemno doživetje: občudovanje igre vode in skal, zanimivega gorskega rastlinstva, ki krasi soteske in najrazličnejše skalne oblike. Izhodišče je veliko parkirišče ob ljubeljski cesti. Najprej po lesenem mostu prečkamo cesto in se spustimo po udobni poti proti Borovnici. Po kakšnih 20 minutah (800 m) smo pri reki, kjer pobirajo prispevek za urejanje poti. Plačan prispevek je tudi plačilo za avtobusni prevoz pri povratku na izhodišče.
Sedaj pa se začne zanimivejši del poti. Svet se začne ožiti, reka je vedno bolj divja. Pot varno vodi ob desnem bregu in se venomer vzpenja. Vedno manj je prostora za prehode, zato leseni mostovži in ograje poskrbijo, da pri prehodih ni težav. Odpirajo se vedno drznejši pogledi v sotesko. V najožjem delu, ko smo že visoko nad reko, je najbolj divji prehod, ki bi bil brez varoval za običajne obiskovalce nedostopen. Nato se pot izvije iz glavne soteske in ob Žabnici zavije navzgor. Nenadoma se znajdemo na ljubeljski cesti. Po obnovljenih stopnicah se vzpnemo ob cestnem stebru in po viseči brvi pridemo do 26 m visokega slapu Šum. Čisto blizu ceste je, pa ga vendar iz avtomobila ne moremo videti. Od slapu vodi lepo speljana pot do gostišča Deutscher Peter. Lahko pa se še vzpnemo pod mogočnim naravnim mostom in nadaljujemo pot ob Žabnici do Podna. Že prej se lahko umaknemo na cesto in se po njej vrnemo na izhodišče ali pa počakamo na avtobus, ki nas pripelje do avta.
Ob hitenju v Celovec in nazaj bi zame lahko postalo doživetje Čepe izgubljena priložnost. Vse je odvisno od tega, kako si postavljamo cilje, kaj nam več pomeni. Koliko srečanj in obiskov, obljub, dobrih namenov se za vedno izgubi v neizprosnosti časa. Nimamo časa obiskati sorodnika, najdemo pa čas, da se udeležimo njegovega pogreba. Logika časa je kristalno jasna in nepremakljiva, je torej zanesljiv okvir za naše odločitve. Tu ni goljufanja, ni izjem, ni možnih pogajanj. Torej je odločilno postavljanje lestvice, kaj je pomembnejše. Kako razporejam svoj čas, kaj ima prednost? Kaj mi največ pomeni? Iz odločanja posameznika izhajajo vzroki vseh problemov in se kaže njegova osebna odgovornost. Ni velikih in malih odločitev, so le pravilne in nepravilne. To je še posebej pomembno v današnjem času, ko živimo v udobju. Puščava obilja je namreč polna bleščavih podob, fatamorgane, ki ji zlahka nasedemo. Zato je postni čas priložnost, da uredimo misli in življenje, da nas bo Duh varno vodil skozi to puščavo.
Dostop:
Po glavni cesti iz Tržiča čez mejni prehod Ljubelj, skozi predor in čez Mali Ljubelj navzdol proti Celovcu do parkirišča z napisom Tscheppaschlucht na levi strani ceste.
ND4/2007
Ste morda opazili zanimivo sotesko, kadar ste se peljali v Celovec čez ljubeljski prelaz? Jaz sem si jo mnogokrat želel ogledati, a vendarle ne dovolj močno, da bi si za ogled vzel dovolj časa. Dokler se nekega lepega pomladanskega dne nisem sprehodil ob reki Borovnici in njenem pritoku Žabnici na senčni strani Alp. In to doživetje bi rad delil z vami.
Na Malem Ljubelju se pri kapelici odcepi levo cesta v Poden – izjemno prijetno ledeniško dolinico, vredno posebnega obiska, ki je pravo nasprotje ovinkastemu prehodu. Po vasici Žabnici (Bodental) se imenuje rečica, ki se potem, ko zapusti ravninski del, hitro vreže v pobočje in hiti proti glavni dolini. Kot ledeniški odtok je bila rečica nekdaj mnogo bolj vodnata in tedaj je izdolbla večji del soteske. Stranska soteska Žabnice se tik pred Malim Ljubeljem združi s sotesko Borovnice, ki je prav v tem delu zelo divja. To je slikovita soteska Čepa, preprosto ime, ki pa se v nemščini spremeni v zapleten izraz – Tscheppaschlucht.
Če ne bi bilo nadelane poti, si soteske ne bi bilo mogoče ogledati, tako pa prijetna in varna pot ponuja izjemno doživetje: občudovanje igre vode in skal, zanimivega gorskega rastlinstva, ki krasi soteske in najrazličnejše skalne oblike. Izhodišče je veliko parkirišče ob ljubeljski cesti. Najprej po lesenem mostu prečkamo cesto in se spustimo po udobni poti proti Borovnici. Po kakšnih 20 minutah (800 m) smo pri reki, kjer pobirajo prispevek za urejanje poti. Plačan prispevek je tudi plačilo za avtobusni prevoz pri povratku na izhodišče.
Sedaj pa se začne zanimivejši del poti. Svet se začne ožiti, reka je vedno bolj divja. Pot varno vodi ob desnem bregu in se venomer vzpenja. Vedno manj je prostora za prehode, zato leseni mostovži in ograje poskrbijo, da pri prehodih ni težav. Odpirajo se vedno drznejši pogledi v sotesko. V najožjem delu, ko smo že visoko nad reko, je najbolj divji prehod, ki bi bil brez varoval za običajne obiskovalce nedostopen. Nato se pot izvije iz glavne soteske in ob Žabnici zavije navzgor. Nenadoma se znajdemo na ljubeljski cesti. Po obnovljenih stopnicah se vzpnemo ob cestnem stebru in po viseči brvi pridemo do 26 m visokega slapu Šum. Čisto blizu ceste je, pa ga vendar iz avtomobila ne moremo videti. Od slapu vodi lepo speljana pot do gostišča Deutscher Peter. Lahko pa se še vzpnemo pod mogočnim naravnim mostom in nadaljujemo pot ob Žabnici do Podna. Že prej se lahko umaknemo na cesto in se po njej vrnemo na izhodišče ali pa počakamo na avtobus, ki nas pripelje do avta.
Ob hitenju v Celovec in nazaj bi zame lahko postalo doživetje Čepe izgubljena priložnost. Vse je odvisno od tega, kako si postavljamo cilje, kaj nam več pomeni. Koliko srečanj in obiskov, obljub, dobrih namenov se za vedno izgubi v neizprosnosti časa. Nimamo časa obiskati sorodnika, najdemo pa čas, da se udeležimo njegovega pogreba. Logika časa je kristalno jasna in nepremakljiva, je torej zanesljiv okvir za naše odločitve. Tu ni goljufanja, ni izjem, ni možnih pogajanj. Torej je odločilno postavljanje lestvice, kaj je pomembnejše. Kako razporejam svoj čas, kaj ima prednost? Kaj mi največ pomeni? Iz odločanja posameznika izhajajo vzroki vseh problemov in se kaže njegova osebna odgovornost. Ni velikih in malih odločitev, so le pravilne in nepravilne. To je še posebej pomembno v današnjem času, ko živimo v udobju. Puščava obilja je namreč polna bleščavih podob, fatamorgane, ki ji zlahka nasedemo. Zato je postni čas priložnost, da uredimo misli in življenje, da nas bo Duh varno vodil skozi to puščavo.
Dostop:
Po glavni cesti iz Tržiča čez mejni prehod Ljubelj, skozi predor in čez Mali Ljubelj navzdol proti Celovcu do parkirišča z napisom Tscheppaschlucht na levi strani ceste.
ND4/2007
